... Malce zagorel, da so bile videti beločnice še svetlejše, eleganten kot zmerom, v površniku z vidrnim šal ovratnikom in z veliko ovratno ruto iz bele svile je stopil Valentinov z očarljivim nasmeškom k Lužinu, ga osvetlil kot z reflektorjem in v luči, s katero ga je obdal, zagledal Lužinov zaliti, bledi obraz z mežikajočimi očmi - a že hip nato je to bledo obličje izgubilo sleherni izraz, roka pa, ki jo je stiskal Valentinov v dlaneh, je bila popolnoma brezvoljna. "Dragi moj," je vzkliknil Valentinov z veselim glasom, "kako sem vesel, da te vidim! Rekli so mi, da si bolan in da ležiš, dragi moj. Najbrž kakšna kolobocija ..." Pri poudarku na "kolobocija" je Valentinov našobil rdeče, vlažne ustnice in blaženo priprl oči. "A odloživa nežnosti za pozneje," si je segel v besedo in si spet nadel melono, da je kar počilo. "Pojdiva. Zadeva je izjemno pomembna, odlašanje bi bilo pogubno," je dokončal in odprl vrata avtomobila. Potem je objel Lužina čez hrbet, kot da ga dviga s tal, ga potisnil noter, ga posadil in padel hkrati z njim na nizek, mehek sedež. Na sklopnem sedežu spredaj je postrani sedel majhen, ostronos možic v površniku s pridvignjenim ovratnikom. Brž ko se je Valentinov vrgel nazaj in prekrižal noge, je nadaljeval z možicem pogovor, ki je zastal pri vejici, zdaj pa je povečeval hitrost hkrati s hitrostjo vožnje. Ošteval ga je zbadljivo in na moč temeljito, ne da bi se menil za Lužina, ki je sedel kot skrbno prislonjen kip in ves odrevenel kot skozi debelo zaveso slišal nejasno, oddaljeno godrnjanje Valentinova. Za ostronosega to ni bilo godrnjanje, temveč zelo pikre, žaljive besede, vendar je bil Valentinov v premoči, zato je oštevani samo vzdihoval in ves nesrečen mencal masten madež na črnem površniku; le kdaj pa kdaj je pri besedi, ki ga je zadela v živo, dvignil obrvi in pogledal Valentinova, vendar ni prenesel tega bliskanja, brž je začel mežikati in počasi zmajevati z glavo. Oštevanje se je nadaljevalo do konca vožnje, in ko je Valentinov nalahno potisnil Lužina na pločnik, izstopil in zaprl vrata, je strti možic ostal v avtu in ta ga je takoj odpeljal naprej. Čeprav je bilo zdaj dovolj prostora, je možic poklapano obsedel na sklopnem sedežu. Lužin je medtem nepremično in brezizrazno bolščal v kakor jajčna lupina belo ploščo s črnim napisom Veritas, vendar ga je Valentinov brž odvlekel naprej in ga potisnil v usnjen klubski naslanjač, ki je bil še bolj lepek kakor sedež v avtu. Tedaj je nekdo z razburjenim glasom poklical Valentinova, ta se je opravičil in izginil, potem ko je v Lužinovo omejeno vidno polje potisnil škatlo s cigarami. Zvok njegovega glasu je še naprej vibriral v prostoru in se začel za Lužina, ki se je počasi dramil iz otopelosti, postopoma in dobrikavo spreminjati v zapeljivo podobo. Ob zvoku tega glasu, ob glasbi šahovske skušnjave se je Lužin s prijetno, vlažno žalostjo, značilno za ljubezenske spomine, spomnil vseh tisočerih partij, ki jih je nekoč odigral. Ni vedel, katero naj izbere, da se je ihté naužije; vse so privlačile domišljijo, in tako je letal od ene do druge in vsak hip izbral drugo izmed srce trgajočih kombinacij. Nekatere so bile čiste in skladne, kjer se je misel vzpenjala k zmagi po marmornih stopnicah; bili so nežni drhtljaji v kotu šahovnice, in strastni izbruhi, in fanfare kraljice, ko je ta šla v žrtveno smrt ... Vse je bilo prečudovito: vsi ti odtenki ljubezni, vsi ovinki in skrivne steze, ki jih je izbirala. In ta ljubezen je bila pogubna. Ključ je najden. Cilj napada je jasen. Z neizprosnim ponavljanjem potez ga spet vodi k isti strasti, ki je pogubna za ljubezenski sen. Opustošenje, groza, blaznost.