sam, sem začutil, kako močno lahko navzočnost predmetov oživi silovita čustva, ki so nas nekoč vznemirjala v njihovi bližini. Malce neobrzdano sem jo nagovoril: »O Julija, ti, ki si mi srce očarala za večnost! To so kraji, kjer je nekoč vzdihoval po tebi najzvestejši zaljubljenec sveta! To je bivališče, kjer ga je tvoja ljubljena podoba osrečevala in mu že pripravljala srečo, ki jo je končno dobil od tebe same. Takrat ni bilo tu ne tega sadja ne teh senc pod drevjem; ravnice niso prekrivale blazine zelenja in cvetja, ki jih niso delile struge potočkov; ni bilo slišati ščebetanja teh ptic, od pečin je odmevalo samo vreščanje požrešnih skobcev, zloveščih krokarjev in strašnih alpskih orlov; s skalovja so visele velikanske gmote ledu, drevesa so bila ovenčana s snegom, ki je bil njih edini okras; vse je izražalo ostrost zime in strahoto mraza; ta kraj mi je bil znosen samo zaradi žara v mojem srcu, saj sem tu prebil cele dneve samo v mislih nate. Tu je kamen, na katerem sem sedel, ko sem tam v daljavi gledal tvoje srečno domovanje; na onem sem napisal pismo, ki ti je ganilo srce; ti ostri kamenčki so mi bili za dleto, ko sem vrezoval tvoje začetnice; tu sem preskočil zaledeneli hudournik, da sem ujel eno tvojih pisem, ki ga je odnesel piš; semle sem prišel, da sem spet in spet prebiral in tisočkrat poljubil zadnje, ki si mi ga napisala; tu je rob, s katerega sem z mračnim, pohlepnim pogledom meril globino prepada; in končno sem te pred svojim žalostnim odhodom prišel prav sem objokovat, ko si umirala, in prisegat, da te ne bom preživel. O ti preveč stanovitno ljubljeno dekle, ti, ki sem bil rojen zate, sem se res moral znajti s teboj na istem kraju in žalovati za časi, ki sem jih prebil tu, objokovaje tvojo odsotnost?…« Hotel sem nadaljevati, ampak ko je Julija videla, da se približujem robu, se je ustrašila, me prijela za roko, mi jo molče stisnila, me milo pogledala in le s težavo zadržala vzdihljaj; nato je nagloma odvrnila pogled in me povlekla za roko: »Pojdiva stran, prijatelj,« mi je rekla z razburjenim glasom, »zrak tega kraja mi ni povšeči.« Ne da bi ji odgovoril, sem vzdihovaje odšel z njo in za vselej zapustil ta žalostni kotiček, kakor da bi zapuščal Julijo samo.