Taktična SDS. Kot rečeno, je optimizem glede dogovora prinesla premierjeva odločitev, da bo podlaga za pogovore predlog SD. Vsaka stranka lahko zdaj pripravi pisne pripombe in predloge. V SDS so že sestavili nekaj dopolnil, ki pa so razburile opozicijo. Tako sta jih predsednika Zares in LDS Gregor Golobič in Katarina Kresal ocenila za korak nazaj, ker ti amandmaji povzemajo vsebino koalicijskega predloga zakona in s tem ohranjajo sporne spremembe šestega člena veljavnega zakona o žrtvah vojnega nasilja. Po Potrčevem bi s sprejetjem amandmajev SDS »izgubili pravico do statusa žrtev tudi tisti, ki so pomagali Anglo-Američanom in partizanom, dokazovanje, kdo je bil sodelavec okupatorja, pa bi bilo onemogočeno. Ti amandmaji zato niso sprejemljivi.« Janša je z načelnim sprejetjem predloga SD v zadrego spravil koalicijo in opozicijo. Žogica je zdaj namreč na strani SD, ki bo morala pokazati željo do dogovora in sposobnost zanj. Sprejetje njihovega predloga po Potrčevem dokazuje, da njihova stranka ni bila odgovorna, da dogovor ni bil dosežen prej. Pričakovati je, da bosta predvsem SDS in NSI s svojimi predlogi v nekaterih strankah naleteli na hud odpor. S tem se je Janša taktično izognil, da bi sam doživel tak scenarij, odgovornost za morebiten (najbrž pa kar verjeten) neuspeh pa prevalil na SD. Koalicijski partnerji, razen Desusa, se sprašujejo, zakaj niso preprosto sprejeli na vladi že dogovorjenega predloga. Zakon bi bil pod streho in debata končana. Toda preglasovanje bi najbrž prineslo zgolj kratkoročne učinke, saj bi vsaka naslednja koalicija verjetno želela zakon spreminjati. Žnidaršiču pa je žal, da ni vložil svojega zakona, ki ga ima pripravljenega že od leta 2003, vendar ga ni hotela podpreti ne prejšnja ne sedanja vlada. Pravi, da je že takrat imel pripravljene rešitve, kakršne je pozneje od državnega zbora zahtevalo ustavno sodišče.