Vemo, da je središčni problem Italije gospodarska kriza, ki je prišla k nam preko atlantika, a je tu našla ošibljeno telo z visokimi državnimi dolgovi, s šibko gospodarsko hrbtenico, brez potrebne inovacije in izobraževanja, predvsem pa že z itak nizkimi plačami delavcev, uradnikov, tehnikov, šolnikov itd. Ob šibkem imunitetnem sistemu države in brez pravih zdravil proti bolezni je Berlusconi zagnal vik in krik proti sodnikom, ki da skušajo s procesi sprevreči izid, ki je pred par meseci izšel iz volišč. Desnica je pričela pisati najrazličnejše zakone, “ad personam” ali ne, ki so razburili opozicijo in državo. Berlusconi vsakič, ko je na vladi (sedaj je četrtič), poskrbi nekaj zase. Tokrat pa je zgradil tudi ščit svojemu finančnemu ministru Tremontiju, ki se preprosto ne more držati predvolilnih obljub, začenši z bistveno, ki je bila v tem, da bo nova vlada nižala davke. Tega filma ne bomo videli, zato ga je treba nadomestiti z drugim. Levica si še vedno liže rane, Veltroni pa komaj sedaj skuša preusmerjati debato k bistvenim vprašanjem države, vendar je Demokratska stranka vidno zabredla v krizo. Po volitvah, ki so dale manj od pričakovanega, je Veltroni ostal vedno bolj sam. V stranki nastajajo struje in sklepajo se nova zavezništva v pričakovanju sekire na evropskih volitvah. Seveda tudi to vzdušje nima v sebi nič reformističnega. Razlike med desnico-levico-reformizmom se v tej godlji brišejo, le da ima desnica prednost, ker ima v Berlusconiju in Bossiju jasna in priznana liderja.