Včasih me vprašajo, ali se najde kdo, h kateremu nerada grem, ga nerada poslušam, nerada pišem o njem. To je vprašanje, ki me zmeraj spravi v zadrego. V minulih letih sem zavrnila samo peščico. Bili so alkoholiki, sredi »najhujše faze« ali zdravljeni. Vsi po vrsti. Zmeraj, kadar so me »dobili v pest«, so čas za pogovor porabili zato, da so valili krivdo na družino, sorodnike, prijatelje, znance iz ulice. Oni so bili žrtve, ostali krivci. Nobenega obžalovanja zaradi »lastnih grehov«, ki jih ima, konec koncev vsaj kakšnega, vsak izmed nas. Potem sem previdno zmeraj rekla ne, ko se je obetala kakšna taka zgodba. Nemalokrat se je zgodilo, da se je začetna prijaznost sprevrgla v zmerjanje, da so tako ali tako vse babe »žleht« in za pretepst. Toda izkušnje povedo, da se zmeraj najde kdo, ki razbije stereotipe. Tako Silvester (o katerem naslednjič) že več let zapored dokazuje, da so lahko očetje boljše »mame« kot prave mame, in Borut, o katerem bo tekla beseda danes, skuša sebi in drugim povedati, da je bilo dolgo obdobje pitja v njegovem življenju obdobje, ki se ga sramuje in obžaluje. Ne da bi ob tem valil krivdo na kogarkoli. Za moralno oporo in za spodbudo sem zapisala njegovo zgodbo, ki je res nenavadna in če hočete, vredna posnemanja. Vsaj v zadnjem delu.