Ne, ni se obnesla. Predvsem zato, ker temnopolta večina do pravic ni hotela po tej poti. Morda tudi zato, ker jim jo je vsiljevala naša, bela stran. Enakopravnost in pravice so hoteli v eni sami državi, v združeni Južni Afriki. Te zahteve so bile, gledano z njihovega zornega kota, popolnoma logične in razumljive. Po svoje so imeli prav. Z leti smo namreč postali tudi gospodarsko soodvisni. Čeprav je apartheid nekoč potegnil izjemno strogo ločnico, zaradi česar so bili nekateri poklici rezervirani zgolj za belce, so se ti diskriminacijski zidovi sčasoma le začeli podirati. Kot v priliki o razbitem jajcu. Ko iz njega nastane omleta, ga ni več mogoče spraviti nazaj v lupino. V sedemdesetih in osemdesetih letih je iz vseh nas v Južni Afriki v resnici nastala nekakšna gospodarska omleta. Potrebovali smo drug drugega. Dokončno smo to spoznali v osemdesetih letih in s tem odprli pot novim vizijam. Ko sem prvič javno spregovoril o njih, sem se temnopolti večini javno opravičil za apartheid. Za vse bolečine in ponižanja, ki jim jih je povzročila bela manjšina.