Začelo se je povsem običajno. Nekega dne me je moj stari vprašal, kaj menim o sesalniku za prah, ki so ga ravno reklamirali na televiziji. Nisem vedela, kaj naj rečem. »Zagotovo je boljši kot tista moja škatla, ki pljuva prah, namesto da bi ga požirala,« sem izjavila. In s tem zapečatila svojo usodo. Čeprav me je malo čudilo, da se moj stari zanima za gospodinjske aparate, sem povsem pozabila na ta pogovor, ko je nekega dne poštar prinesel veliko škatlo za mojega Rudija. Nekaj sta momljala in šepetala, a še na misel mi ni prišlo, kaj bi to lahko bilo. Končno je prisijal v kuhinjo. »Evo, Zofi moja, da ne boš rekla, da nikdar ne mislim nate!« mi je rekel in izročil – požiralca prahu s televizije. Vau! »Ga bova preizkusila?« »Seveda! Samo ne vem, ali bo kaj, ker sem ravno včeraj pospravljala,« sem skeptična. Nalijeva vodo v mašinco, zaprede kot maček in hop, z njo po preprogi. Ki bi morala biti, vsaj teoretično, čista. »Poglejva, kaj se je nabralo,« je radoveden moj stari. In odpreva posodo. Orkodindijo! Pričakovala sem le sem in tja kakšen prahec, a tole je bilo črno, kot bi ometala dimnik. »Greva še v spalnico in na posteljo!« je navdušen moj Rodolfo, mene pa je kar strah. Upravičeno, saj se spet ponovi ista zgodba. Svinjarije za izvoz! Ne moreš verjeti! Toliko let sem se trudila, drgnila, iztepala, brisala in sesala – in kaj se izkaže nazadnje? Kot kak presneti detektor resnice se prikaže sesalnik, ki vse moje trdno prepričanje postavi na glavo! Nisem skrbna, ampak zanikrna gospodinja! To me je spomnilo na zgodbo, ki smo jo nekoč brali v šoli. Menda je nosila naslov Telečja pečenka, pripovedovala pa je o možakarju, čigar edino veselje je bilo nedeljsko kosilo v krčmi. Vedno je naročal isto – slastno telečjo pečenko, ki je bila zanj edini svetel trenutek v življenju. Do tistega dne, ko je po naključju videl, kako nemarno v kuhinji ravnajo z njegovo svetinjo. Potem je padel v depresijo, ker zaradi razbite iluzije o popolnosti pečenke ni imel več za kaj živeti!