Že v teh zahtevnih prevodih je poleg zanesljivosti pokazal prožno domiselnost in izvrsten posluh za govorico sedanjosti. Vse to je uveljavil tudi v prevodu Kureishijeve pripovedi, ki se opira na tradicijo evropskega razvojnega romana in se bere kot avtobiografski prikaz dejanske, nefiktivne resničnosti. Osrednja oseba, fiktivni pripovedovalec zgodbe o stiskah in uspehih svojega odraščanja, je neherojski, nestremuški, plebejski otrok današnjega časa. O doživljanju današnjega sveta pripoveduje v vsakdanjem, neprivzdignjenem jeziku, kakršnega se je naučil od staršev in okolja. Pri tem se izrecno zaveda, da je angleščina danes svetovni, a nikakor ne uniformni jezik: raba njenih globalnih in lokalnih različic razkriva zemljepisno provenienco, pa tudi socialni položaj in z njim povezano premoženjsko stanje govorcev, zato je treba včasih opustiti privajeni naglas in se naučiti drugega. Avanzo v prevodu ni razbil iluzije, da se roman dogaja med Angleži in poangleženimi priseljenci v današnjem Londonu in da je njihov jezik seveda angleščina. Spretno pa je prenesel težišče na generacijsko govorico mladostnikov, ki jo označuje odmerjena raba žargonskih sintagem in vulgarizmov, torej tisto, kar je v njej bolj univerzalno kakor nacionalno. Pri tem se mu je posrečilo razkriti, da govorjenje, ki je rajši robato kakor uglajeno, ni enoumen izraz surovosti ali nevzgojenosti, ampak še pogosteje izraz odkritosti, spontane resnicoljubnosti, torej neposrednega dojemanja resničnosti in čustvovanja, v katerem je poleg marsičesa drugega tudi veliko blagohotne strpnosti, prijaznosti in humornosti. Avanzo torej tako kakor Kureishi priklepa bralčevo pozornost z zgodbo, ki jo barviti, čeprav neugledni junak pripoveduje v splošno razumljivem, a tudi osebnem, preprostem in hkrati bogatem jeziku.«