Seveda se je ob francoski potezi iz Bruslja vsul val negodovanja in kritik. Nemško soliranje pri razstavitvi nekdanje Jugoslavije je namreč sočlanicam že dovolj razbilo iluzije: zavedajo se, da je, če naj Maastricht deluje, temeljno bruseljsko načelo lahko le eno. V zunanji politiki naj bi najprej veljale skupne opredelitve, to je tiste, ki jih sprejme ministrski svet; šele znotraj teh pa bi članice lahko uveljavljale državne interese. Pariz je hitro spremenil smer in se, ne da bi odgovoril na bonnsko kritiko, da je Francija bližnjevzhodni papirnati tiger, postavil na pravo stran, in sicer z vztrajanjem, da se mora Evropa izviti iz vloge nedejavne opazovalke in dejavne plačnice na Bližnjem vzhodu.