Tu se bom predvsem osredotočila oziroma polotila članka Milene Dore z naslovom Voziček, ki ga poganja ljubezen sošolcev, objavljen 8. februarja 1999, stran 11, ki je vzorni primer patetičnega žargona; in prav tega imam ves čas pričujočega pisanja v mislih. Prav nič mi ni žal, da vam bom razbila iluzijo, ki ste si jo ustvarili ob njegovem branju, o obstoju harmoničnega in idiličnega občestva tam nekje v Ljutomeru. Kar takoj pade v oči, je ime dijakinje Mateje K., ki jo v članku gospa Milenca preimenuje kar v Matejko, čeprav njuna omenjena sovrstnika Mojca in Matjaž nista postala Mojčica in Matjažek. Mogoče se zdi, da odločno pretiravam in je bilo to mišljeno kot simpatično ter ljubkovalno, saj jo vendar tako kliče tudi njena mama. Ja, mama že, toda ko to počne novinarka, ki nadaljuje z opisom in vprašanji, kot bi se pogovarjala z nebogljeno krhko osemletno deklico, bolno in občutljivo, a vendar pogumno ter vztrajno, je to vredno pomilovanja. ... še sedaj polna dobre volje odgovarja ... (na materina vprašanja, da bi jo pomirila v prvi zaljubljenosti)... vožnja z avtobusom jo ne muči preveč, slabosti ne čuti, le nekoliko bolj utrujena je zaradi vožnje. S sošolci pa ni nikoli pokadila prvega skrivnega čika in ni zaužila požirka alkohola. Sonce ima rada in ga tudi dobro prenaša - mraz pa ji ne godi, rado jo zebe in nagnjena je k prehladom, potoži... Glede na to, da je Mateja v tretjem letniku gimnazije in ima približno sedemnajst let, je to žaljivo podcenjevanje. Tudi njena želja, da bi študirala jezike, prav gotovo nima zveze z njeno obolelostjo, vsaj neposredne ne, in še manj izhaja iz potrebe po dopisovanju s fanti iz tujine. Nekdo ne gre študirat na univerzo, da bi se tam naučil pisati osebno korespondenco, ampak zato, da postane diplomirana profesorica ali prevajalka. To ne pomeni, da bo, če bo ali ko bo doštudirala, to izpolnjen izziv, ki je sam sebi namen, temveč bo to njeno delo oziroma poklic.