Da bi delo že v začetku dobilo ustrezno družbeno težo in podporo, je mecenstvo nad njim prevzelo Združenje bank Slovenije, v okviru katerega je omenjeno delo izšlo. Avtor se na 45 straneh v imenu Ljubljanske banke trudi, da bi povsem ekonomski problem reševal na politični način: kako ne izplačati deviznih vlog občanom, nategniti državo Slovenijo in z njo narediti za banko dober posel. To tezo napove že v samem uvodu, ko pravi, »da je potrebno čimpreje opredeliti način in instrumente razreševanja tega problema, saj v nasprotnem primeru lahko pride ne samo do nezaželjenih ekonomskih, ampak tudi političnih posledic«.* Na povsem praktičnem primeru distribuira in socializira odgovornost za napake in dosledno negira kakršnokoli lastnino, saj zasebno lastnino pretvarja v družbeno. Ob tem zanika veljavnost kakršnega koli pravnega reda in povzema politično tezo, da se veljavni pravni red formira na način kot to ustreza trenutni politiki. Nadalje ugotavlja, da morajo v reševanju sodelovati vsi: občani, banka in država Slovenija in nositi vsak svoj del bremena, saj so imeli od deviznega varčevanja koristi vsi. Da morajo občani nositi svoj del bremena utemeljuje s tem, da je »prebivalstvo ob odsotnosti delovanja trga vrednostnih papirjev in možnosti kapitalskih vlaganj pridobilo legalizirano možnost investiranja v nakup deviz, ki mu daje možnost za ohranjanje realne vrednosti njihovih prihrankov«. Tu zamolči, da je bila država v določenem času prisiljena legalizirati devizno varčevanje, ker ji je za razširjeno reprodukcijo primanjkovalo akumulacije in tuje banke niso več hotele posojati denarja. Od teh deviz je imela v prvi vrsti korist država, saj je tako podaljšala življenje klinično mrtvemu bolniku - socialističnemu gospodarstvu. Prav tako ne priznava denarja kot blaga, ki ima svojo ceno. Zamenjuje vzroke s posledicami in zamolči, da so ljudje začeli varčevati v devizah zato, ker je v Ljubljanski banki vse povojno obdobje za dinarska sredstva dosledno veljala negativna obrestna mera in so občani dobesedno izgubljali, če so varčevali v dinarjih. Negira tudi kapitalistično poslanstvo banke, saj v podtonu reševanja problematike predstavlja banko kot socialističnega distributorja kapitala in zanemarja osnovno vlogo banke, t. j. zbiralca kapitala, katerega osnovna naloga je ohranjanje realne vrednosti kapitala, ob tem, da ga nalaga, kjer le-ta prinaša največji profit. Ugotavlja, da »postopna normalizacija ekonomskih razmer terja hitro, konsistentno in učinkovito rešitev problema«, zato predlaga, da je »najenostavneje preprosto prenesti sedanjo rešitev na ravni federacije na raven RS oziroma samo adaptirati sedanjo rešitev na slovenske institucionalne, zakonske in ekonomske pogoje«. Tu moramo opozoriti na lucidnost, saj dva meseca potem, ko Ljubljanska banka ne izplačuje več deviz, niti ne pojasni javno, zakaj jih ne izplačuje in kdaj bo to zopet počela ter se opraviči svojim vernikom, ugotavlja pa, da mora banka hitro nekaj storiti, da si povrne zaupanje. Na osnovi socialistične dogme, da je ekonomija zbir želja, postavi tezo, da bodo ljudje že zaradi dekreta, ki ga izda vlada, nosili nazaj devize, ki jih imajo v nogavicah in ki so jih v desetih mesecih poprej z velikimi mukami izpulili iz Ljubljanske banke.