resno. Najbrž se mu niti sanjalo ni, da bom res tako ubrisana in se mu naslikala pred nos. Bila sem na tleh, potolčena, uničena … Z mano je bilo konec! Oči seveda ni razumel moje brezvoljnosti. Ker sem se mu zdela malce čudno razpoložena, se mi je kakor po naključju približal in razširil nosnice, ob tem pa se je pretvarjal, da vonja nočni morski zrak. Vedela sem, o čem se hoče prepričati. Očiju se je obraz pomračil. Verjetno sem obupno smrdela po cigaretnem dimu in pivu. »Ali si pila?« je vprašal. Še tega se mi je manjkalo. »Ali si? Pa kadila?« je vrtal. Bil je prav zoprn in česa takega od očija res nisem pričakovala. Najprej me dobesedno porine na žur, potem pa vohlja okrog mene kot lovski pes. Komaj komaj sem zadrževala solze in molčala. Oči se je očitno spomnil pregovora Kdor molči, desetim odgovori in me spoznal za krivo vsega, česar me je obtožil in česar me ni obtožil. »A je bilo to potrebno?« je vprašal in bil znova zoprno podoben mami. »Saj si sam rekel, naj grem,« sem izdavila in pogoltnila debel cmok v grlu, ki me je silil na jok. »Ja, pozabil sem reči, da se pametno obnašaj!« je zatulil. »Sem mislil, da si dovolj pametna!« »Pa saj ni bilo nič,« sem zaihtela. Maša je pogledala skozi vrati in rekla: »Medo, pusti jo pri miru in pojdimo spat.« Medo?! Fuj, hudo! Ampak medo me je spustil iz svojih šap in odtacal spat. Jaz pa tudi. Potem sem v postelji še kakšno uro jokala in se spraševala, ali je sploh vredno živeti in se truditi za tako bedo, ki ti jo ponuja svet. Kajti prav nihče me ne mara in ne razume, vsi me zavračajo, vsi me sumničijo in obtožujejo, v resnici pa nihče nima pojma, niti najmanjšega pojma, za kaj sploh gre. Tudi sanja se jim ne! Ko sem se naslednje jutro zbudila, je bilo oblačno in oči se zato še ni odpravil na plažo. Kakor na nebu,