Jan se je sam pehal s tistimi prevozi, k sreči mu je zelo pomagal zgornji sosed Martin. Ta je znal ravnati s konji in kljub oblici svojega dela nikoli ni odrekel pomoči. Pri vsej zadevi je bila ena neprijetna stvar: Galina, namreč. Ta razvajena žrebica ni hotela vstopati v konjsko prikolico. Ne, ne in zopet ne! Že ob drugi vožnji je točno vedela, kam se pelje. Izposojena prikolica je bila velika in prostorna, ne pa kakšen kurnik. Muke, neznanske muke so bile to mrho pripraviti do tega, da je vstopila v prevoz. Zlepa in zgrda sta se možakarja pehala z njo. Težko, silno težko je šlo. Izstopala je z lahkoto, a vstopala... oh in zopet oh! Bitke na dvorišču in ob stoječi odprti prikolici so bile hude. Galina je skakala, se otepala, brcala, potrgala neštete vrvi, pojedla na kupe podkupnine... Vsakič posebej so jo težko pripravili do vstopa. Te bitke sem opazovala od daleč in se v varni razdalji držala za glavo. S Kobro ni bilo takih težav. Še iz svoje preteklosti je bila vajena prevozov, zato je šlo pri njej gladko kot po maslu. Pri Galini pa - katastrofa. Kakor je bila ta lepa kobila po šolanju čudovito ubogljiva na ježi, toliko bolj je bila zoprna sicer. Natančno je vedela, kaj je šola in disciplina, zato se je toliko bolj neumno vedla, kadar je bila brez sedla in prosta. Pri nekem, ne vem katerem poskusu že, je bilo Janu dovolj. Galina že spet ni balgovolila vstopiti v prikolico. Ženin na hipodromu jo je čakal, z njegovim lastnikom je bil Jan domenjen za točno uro, pri nas pa je še zmeraj trajalo brezplodno in mučno naprezanje sredi dvorišča. Zdaj se je moj najdražji mož tako razhudil, da je nenadoma vzel v roke največjo palico, kar jih je našel na dvorišču, in tako nabil Galino po njeni razvajeni zadnjici, da so se ji na koži napravile prave tepežne klobase... V pičli sekundi je nehala razgrajati in brcati in kot najbolj pohlevna ovčica vstopila v pripravljeni prevoz! Naposled jih je pošteno staknila od svojega preljubega gospodarja!