Ni bilo slišati pogosto, da bi furmani slabo ravnali s konji. Zavedali so se, da so te pridne živali tudi del njihovega obstoja. Spomnim se, da so mi ljubenski furmani pripovedovali, da je med njimi bil vrstnik, ki konje "gnal" in z njimi slabo ravnal. Pa se ga je kmalu prijel privzdevek "konjska smrt." Seveda so furmani skrbeli za zdravje svojih konj, koliko so pač znali. V časih, ko so bili živinozdravniki bolj redki, ali pa jih sploh ni bilo v naših krajih, so morali ljudje poskrbeti za konje domači zdravilci. Nekateri med njimi so zdravili tudi z zagovori. Zanimivo, beseda za to početje je bila v različnih krajih različna. V Radegundi so rekli temu "objezinit'." Na Lepi Njivi so rabili izraz "zagovorit'." V Lučah so "zagovarjali." Spomnim se, ko mi je Keber v Radegundi dejal: " Juglova Mica je znala dobro objeziniti…". Urbančeva na Lepi Njivi pa je povedala: " Matevžkov v Skornem kar dobro uroči." Pogorelčnik v Podvolovljeku pa je rekel: "Tehant je znal tudi živali zgovoriti." Tudi postopki med zdravilci samimi so bili različni. Na Brezjah je bil mežnar Turk, ta je zagovarjal razna mazila. V Šmihelu so dobro poznali neko Mimo, ki je živela v Podforštnikovi koči, ona je govorila o "urekih." Pri Vauherju v Ljubiji je žival star možakar, ki so ga imeli za coprnika, v postopku zdravljenja je uporabljal male kamenčke na vrvici. Zelo ugledna v tem poslu je bila v Šmihelu Konečka mati, ki je znala dobro "pregnati ogenj" pri živini in ljudeh, med ljudmi je veljalo "da zna coprati." V okolici Mozirja so ljudje govorili "da je kdo med copranjem modlil."