"Saj pravzaprav sploh nisem bil v pravem zaporu, ampak sem nekaj tednov delal na cesti v Črnomlju, potem pa so me odpeljali v Italijo, kjer sem pri nekem grofu čistil namakalne kanale. Grof je bil s Slovenci zadovoljen, saj smo naredili v eni uri več kot italijanski delavci ves dan. Ko pa se je približevala zima, so nas Italijani nameravali poslati v pomoč na kmetije, grof pa nam je raje plačal pot z vlakom do Ljubljane. Čeprav me je bilo strah, kako se bo pot končala, me je vleklo domov," pravi Ivan. Kako tudi ne, ko ga je poleg žene čakala še polmesečna hčerka. In veselo snidenje je bilo prav na Martinovo nedeljo. Ivanu, ki je odraščal v furmanski družini in je tudi sam fural že od dvanajstega leta starosti, je prišlo to, da je znal ravnati s konji, med vojno še kako prav. Ne taji, da je vozil drva za Italijane, da so lažje preživeli do kapitulacije. Potem sta šla skupaj s konjem v partizane. Poleg tega, da je vozil zanje, je bil še kurir pa ekonom v kuhinji. "Saj sem jo kar dobro odnesel," se nasmehne.