Na barki sem se naučila živeti skromno in racionalno. Prav so mi prišle različne življenjske izkušnje in spomini, denimo, kako stara mama ni zavrgla ničesar, kako je znala vse dvakrat obrniti. Kako prav mi je prišlo to spoznanje. Nikoli ni šlo nič v odpad. Preden sva odplula, sva napolnila vse kotičke s hrano. Tudi kruha sva imela za najmanj mesec dni. Lepo sem ga narezala, posušila in spravila v vrečke. Potem sva ga hvaležno žulila, dokler je trajal. Za hrambo pitne vode sva imela dva 60-litrska rezervoarja in rezervno desetlitrsko plastenko. To je moralo zadostovati za mesec dni. Plovbo sem sicer začela s plinskim štedilnikom, ki je kapitanu kmalu postal pretežek in preveč potraten, tako da sva za kuho uporabljala le majhen plinski gorilnik s štirikilogramsko bombo. S hrano, vodo, plinom, elektriko, z vsem sem morala ravnati racionalno, kar je dobrodošlo tudi danes.«Hladilnika pa ni