Ravno ko smo pomislili, da si v vsem tem direndaju okoli Piranskega zaliva ni mogoče izmisliti nič več novega, se je javil pozabljeni Marjan Podobnik, ki je danes na čelu nečesa, kar se imenuje Zavod 25. junija, in objavil nov zemljevid razmejitve Slovenije in Hrvaške s svojo rešitvijo: da se ne bi zajebavali z mejo na morju, je najbolje, da ves Piranski zaliv skupaj z rtom Savudrija in njegovo zahodno obalo pripade Sloveniji. Praktični strani tega predloga res ne moremo ugovarjati: tako ne bi bilo spora o zapletenih pomorskopravnih vprašanjih razmejitve v zalivu, spora o slovenskem izhodu na odprto morje, spora o ustju reke Dragonje. Po eni strani razumem gospoda Podobnika. Mož je, kot pove priimek, brat Janeza Podobnika, predsednika Slovenske ljudske stranke in sedanjega ministra za okolje in prostor. Kri je kri in Marjanu ni moglo biti vseeno, da je brat dobil to ministrstvo: biti minister za okolje in prostor v Sloveniji je nekako tako zahteven posel, kot je biti minister evropskih integracij v Srbiji ali pa minister dela in sociale v Črni gori. Ali pa, kaj vem, na Hrvaškem minister kulture. Preprosto rečeno, gre za resorje, za katere ni potreben minister: dovolj je referent s polovičnim delovnim časom. Zato pravim, da razumem, da se je Marjan odločil pomagati starejšemu bratu, ministru za okolje in prostor, in mu malo razširiti resor. Povečati slovensko okolje za kakšen kvadratni kilometer obale in morja. Tisto pa, česar ne razumem in česar nikoli nisem mogel povsem razumeti, je ta slovenska protestantska skromnost: zakaj samo Savudrijski rt, nekaj kilometrov brezvezne obale brez enega samega slikovitega sredozemskega mesta, zakaj samo nekaj bojlerjev morja?Če bi bil na primer jaz Marjan Podobnik in bi bil minister Janez moj starejši brat, bi bil za njegov rojstni dan ali god – recimo za svetega Janeza Nepomuka, tega svetnika, ki je dojel, da morda molčati ni najbolj zdravo, je pa bolj častno, in ki goduje ravno v teh dneh – veliko bolj širokosrčen. Savudrijski rt? Smešno. Jaz bi bratu narisal zemljevid Slovenije, ki bi obsegal italijansko obalo do Ravene skupaj s Trstom in Benetkami, nadalje Azurno obalo, Malto in izhod na Atlantik, pa Sejšele, Polinezijo, Novo Zelandijo in Japonsko. Vsekakor bi vrisal tudi epikontinentalni pas in ekološko cono točno na razmejitvi med Slovenijo in Indonezijo/Papuo Novo Gorico… pardon, Novo Gvinejo. Vključno seveda z Marjanskim jarkom, ki bi ga, če se brat ne bi jezil, imenoval po sebi. Pravzaprav, če dobro premislim, bi mu podaril – globus Slovenije.Poglejmo na primer Tomislava Nikolića. Saj ga poznate, predsednika Srbske radikalne stranke in četniškega vojvodo. Ravno v tistih dneh, ko je Marjan Podobnik s flomastrom risal svoje videnje Slovenije, je vojvoda Nikolić kot nesojeni predsednik srbskega parlamenta ponovil, da se nikoli ni odpovedal Šešljevim sanjam – hrvaško-srbski meji na črti Karlobag–Karlovac–Virovitica. Če mene vprašate, se je za to vredno boriti: med brati, to je več kot pol Hrvaške. A za Podobnikovo smešno črto Savudrija–Zambratija–Kaštel se niti tankovskih motorjev ne splača vžgati. To se zavzame s podaljšanjem zaletišča v Planici za dva metra. Če bi Marjan Podobnik narisal Slovenijo do črte Crikvenica–Samobor–Koprivnica, bi to razumel. In če bi se – kar je realno gledano najbolj praktična rešitev – s Šešljem takoj dogovoril o slovensko-srbski meji med Karlobagom in Virovitico, bi bili odpravljeni vsi problemi. Tako pa, ko širi resor okolja za bedne tri, štiri kilometre… ne vem, kaj vi mislite, ampak sam se povsem resno sprašujem, ali Marjan pravzaprav ne zajebava lastnega brata. Partija kart med Slovenci in Hrvati se tako nadaljuje. Spomnili se boste, kako je lani zagrebški Globus objavil avtokarto Hrvaške, Slovenije in BiH z vrisano »hrvaško varianto« razmejitve – z mejo na morju sredi Piranskega zaliva. Seveda je vsem znano, kako zelo pomembna je za voznike avtomobilov in kamionov natančno narisana pomorska meja. Hrvaška obalna straža pri Visu, Lastovu in Palagruži vsako leto ujame na stotine italijanskih turistov, ki s svojimi avtomobili poskušajo ilegalno prečkati mejo na morju. V bistvu pa je problem le v tem, da na italijanskih avtokartah meja na morju ni vrisana. Da ne govorim o tem, da bog ve, koliko avtomobilov vsako leto pristane na dnu Jadrana samo zato, ker na Globusovi avtokarti niso vrisane podvodne čeri in ni natančno navedenih globin morja. Na »hrvaško« karto z mejo v Piranskem zalivu so Slovenci povišali vložek in odgovorili s karto z mejo na Savudriji. Zdi se, da tako eni kot drugi skrivajo asa v rokavu. Zato bi jim jaz – da se v tej napeti igri izognemo goljufanju in incidentom – zvezal rokave. Na hrbtu. Vendar obstaja druga razlaga za nebulozne igre z mejami. Za takšne bi ustanovil Zavod 26. junija. Da vas spomnim: tega dne, takoj po 25. juniju, se obeležuje mednarodni dan boja proti zlorabi drog.avno ko smo pomislili, da si v vsem tem direndaju okoli Piranskega zaliva ni mogoče izmisliti nič več novega, se je javil pozabljeni Marjan Podobnik, ki je danes na čelu nečesa, kar se imenuje Zavod 25. junija, in objavil nov zemljevid razmejitve Slovenije in Hrvaške s svojo rešitvijo: da se ne bi zajebavali z mejo na morju, je najbolje, da ves Piranski zaliv skupaj z rtom Savudrija in njegovo zahodno obalo pripade Sloveniji. Praktični strani tega predloga res ne moremo ugovarjati: tako ne bi bilo spora o zapletenih pomorskopravnih vprašanjih razmejitve v zalivu, spora o slovenskem izhodu na odprto morje, spora o ustju reke Dragonje.