Zame je bilo to nekaj spontanega. Prihajam iz družine, ki mi je dala mirno in varno zatočišče. Kot otrok nisem nikoli slišal, da bi moj oče dvignil glas nad materjo, starši so me naučili, kako imeti rad vse ljudi. Imel sem srečno otroštvo, ki mi je vlilo željo, da bi mir posredoval vsem. Mogoče tudi zato, ker smo bili revni. Raje sem imel tiste ljudi, ki so imeli manj, gotovo zato, ker je kazalo, da imajo manj upanja. Sam sem našel v svoji družini korenine mirnega življenja z velikimi ideali. Naučil sem se gledati nanj tako, kot so to počeli moji starši. Moj oče je bil človek, iz katerega sta vela spokojnost, mir, nikoli se ni z nikomer sporekel. Govoril mi je: ne pozabi, da ima vsak človek, ki ga srečaš, nesmrtno dušo. In če pomislim, da je bil kmet s tremi razredi osnovne šole, je bila v njem velika modrost. Ko sem postal duhovnik, je bila prav to moja naloga. Prepričan sem, da mi Gospod ni izročil v varstvo tistih najboljših, temveč predvsem tiste, ki so daleč, ki najbolj potrebujejo pomoč, ljudi, ki jim je treba nameniti največ pozornosti. To je podobno kot v družini s petimi otroki, kjer starši posvečajo največ skrbi otroku, ki je bolan ali ima težave, je prizadet. Potem sem postal škof tu v Raveni, kjer ima antiklerikalnost staro tradicijo. Z vsemi sem navezal prijateljstvo in vsi so ga razumeli pravilno. Vselej sem se odkrito in pošteno pogovarjal, nisem igral na karto kompromisov, temveč sem vedno izrazil svoje mnenje z veliko objektivnosti in ob razumevanju stališč drugih. Močan vtis je med ljudmi naredilo tudi dejstvo, da nisem šel živet v veliko palačo, ko sem se preselil v Raveno, temveč sem se odločil za bivanje v Inštitutu svete Terese, kjer imamo 183 bolnikov. Ko so ljudje ugotovili, da živim med varovanci, so spoznali, da ima ta dušni pastir srce in ni prišel sem, da bi se spopadal z njimi, temveč zato, da bi poenotil ljudi in jim pomagal razumeti. Nikar ne mislite, da si želim lastiti kakšne zasluge, sploh ne. Ne nazadnje mora biti dušni pastir človek miru, njegova naloga pa je širiti mir, biti strpen. Veste, v svojih dolgih letih župnikovanja sem se naučil tudi nekaj zelo pomembnega. Človek nikoli ne bi smel povzdigniti glave, saj me razumete, kaj mislim. Zavedati se namreč mora, da se lahko stvari v življenju kaj hitro obrnejo. Danes sem kardinal, čez noč lahko postanem ubogi nesrečnež. Seveda se lahko zgodi tudi nasprotno, malopridnež se lahko kar naenkrat spremeni v svetnika.