Države, ki so sprejele konvencijo, morajo posebni komisiji OZN tovrstne zahteve predložiti v desetih letih po ratifikaciji konvencije. Zdi se, da je Norveška, ki je leta 1996 prva ratificirala konvencijo, najmanj pogoltna. Lani je komisiji poslala zahtevo po razširitvi ozemlja v treh krakih, ki pa ne sežejo do severnega pola. Rusija, ki se ji desetletni rok izteče letos, je »lomonosovsko« zahtevo vložila že leta 2001, a je ni komisija ne sprejela ne zavrnila, temveč je od Rusije zahtevala dodatna znanstvena dokazila. Kanada in Danska, ki javno razlagata, da je Arktika njuna, imata še dovolj časa: prva do leta 2013, druga do leta 2014. Le Američani so v posebnem položaju. Ker praviloma ne priznavajo mednarodnih sodišč, ki bi imela prevlado nad nacionalnim pravom, so v času predsednika Ronalda Reagana zavrnili tudi sprejetje Unclosa. A ker jim običajno pravo omogoča legalni nadzor le nad 200 miljami teritorialnih vod, je v Washingtonu slišati vse več glasov, ki od oblasti zahtevajo, naj sprejmejo in ratificirajo resolucijo, da se bo lahko država spustila v legalno bitko za Arktiko. Zadnji med tovrstnimi kritiki ameriškega izolacionizma je bil – mhm – predsednik George Bush, ki je senat pozval, naj ratificira sporazum, ki »bo ZDA omogočil, da si zagotovi suverene pravice nad širnimi morskimi območji in dragocenimi naravnimi viri, ki jih ta vsebujejo«. •