"Otrovi!" se je drl desetnik stare jugoslovanske armade, oddelek pa si je nervozno natikal plinske maske in se dušil pod gumijastim pripomočkom, ki naj bi vojakom in civilistom ob napadu z bojnimi strupi omogočil preživetje. "Strupeni plini!" tulijo v Slovenski vojski in pozorno gledajo, ali si rekruti dovolj hitro nataknejo masko. He, deset sekund časa imate, sicer bodo vaša pluča polna strupa. In tudi oči. In usta. In nos. In koža. Od 22. aprila 1915, ko so Nemci pri Ypresu na šest kilometrov dolgi bojni liniji s klorinom napadki Francoze, so bojni plini nočna mora vseh vojsk tega planeta. Do konca 1. svetovne vojne sta obe strani v zrak poslali več kot 100.000 ton različnih bojnih kemikalij. Med 2. svetovno vojno bojnih plinov niso uporabljali, čeprav so jih imeli tako zavezniki kot sile osi. Pravzaprav so v 200 vojnah, ki so sledile prvemu svetovnemu spopadu, bojne strupe uporabili le nekajkrat: med italijanskim napadom na Etiopijo leta 1935, med japonskim napadom na Kitajsko, med vojno v Jemnu, med iraško-iransko vojno ter med iraškimi napadi na Kurde. Gospodarji vojne vedo, kaj je strup. Kdor je imel priložnost povohati zgolj solzilec, ve, zakaj je kemično bojevanje nekaj najbolj groznega. Naj publika avtorju oprosti krajši osebno-izpovedni izliv: ko se je leta 1983 vojak-skladiščnik v bitolski vojašnici igral s konzervo šolskega bojnega strupa, konzerva pa mu je padla iz rok in počila, je bruhalo pol bataljona. In če bi bil veter pravi, bi kozlalo tudi pol Bitole. In bruhali smo tudi, ko nas je kaplar napodil v dimno zaveso šolskega bojnega strupa. Ja, ja, "otrovi" so bili nekaj najbolj groznega. A za bodoče vojake imam dobro novico. Bojnega krika "Strupi!" ne bo več. Plinske maske bodo le še muzejski predmet. Nič več ne bo treba korakati z gumo na obrazu. Najbolj zoprni del vojaške opreme ne bo več potreben. Bojnim strupom je odklenkalo. No, že leta 1925 je nastal enevski protokol, ki je prepovedoval uporabo bojnih strupov. Zdaj je prišlo do novega civilizacijskega preobrata. Mednarodna skupnost je sprejela konvencijo, ki prepoveduje razvoj, proizvodnjo, kopičenje zalog in uporabo kemičnega orožja. Države sveta so sklenile tudi, da bodo uničile obstoječe bojne strupe ter naprave za njihovo izdelovanje. 13. januar 1993 je bil za našo civilizacijo velik dan. Po dolgoletnih pogajanjih so države sveta v Parizu podpisale konvencijo o prepovedi kemičnega orožja. Jasno, Slovenija ni manjkala. Ponosna novinka v mednarodni skupnosti je pohitela s svojim podpisom. Pod konvencijo se je podpisalo 165 držav, torej skoraj celotna skupnost držav. A konvencijo mora država tudi ratificirati. Ratifikacije pa so navadno tehnično zahteven postopek. Država mora dokument prevesti v domač jezik in že podpisano mednarodno listino potrditi v ustreznem državnem organu, navadno v parlamentu. Potem mora pripraviti izvedbene akte. Fiji, državica, ki stoji na južnopacifiških otočkih, je konvencijo ratificirala teden dni po njenem nastanku. èvedska je konvencijo ratificirala junija 1993. Albanija je prav tako pohitela. Konvencijo je ratificirala pred natanko tremi leti. Mednarodna skupnost si je vzela dobra štiri leta časa. Do letošnega 6. maja, ko se je v Haagu začela ustanovna konferenca Organizacije za prepoved kemičnega orožja, je konvencijo ratificiralo 89 držav. Mimogrede, nizozemski Haag, mesto s 444.000 prebivalci, je bil prejšnji teden res center sveta. Ne le, da je sodišče za vojne zločince spoznalo Duška Tadića za krivega. V Haag je prišel tudi generalni sekretar Združenih narodov Kofi Anan, da bi otvoril ustanovno konferenco Organizacije za prepoved kemičnega orožja. In še deset zunanjih ministrov. Generalnemu sekretarju OZN in zunanjim ministrom je delalo družbo še 700 bolj ali manj visokih državnih uradnikov. Slovenija v Haag ni poslala zunanjega ministra. In tudi državnega sekretarja ne. Slovenija je v Haagu drugoligaška država. Sedi v nekakšni oslovski klopi. Skupaj z državami kot so Libija ali Rusija. Slovenija namreč ni ratificirala konvencije o prepovedi kemičnega orožja. Sramota je velika. Hrvaška, denimo, je konvencijo ratificirala že leta 1995. Bosna letos februarja. Avstrija leta 1995. Madžarska lani. Italija ob koncu leta 1995. 29. aprila letos je začela konvencija tudi uradno veljati. Res je sicer, da Slovenija ni imela, nima in ne bo imela kemičnega orožja. To je jasno. A konvencija ne govori le o mehurjevcih, živčnih strupih, dušljivcih, dražljivcih in drugih izdelkih iz učbenikov o protikemijskemu bojevanju. Konvecija je namreč v prvi vrsti civilizacijski dosežek. Hkrati pa je tudi pravniška mojstrovina, ki na skoraj dvesto gosto tipkanih straneh predvideva vse, kar je povezano z bojnimi strupi.