Odločitev evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi monaške princese Caroline bo gotovo imela vpliv na ravnanje (komercialnih) medijev v Evropi, predvsem pri objavi obvestil in posnetkov iz zasebnega življenja, tudi javnih oseb. Podobnih primerov, ki bi prišli vse do ESČP, ni veliko. Večina posameznikov, ki so prizadeti zaradi posegov medijev v njihovo zasebnost, nima toliko časa in denarja kot monaška princesa. Tudi sama je za to potrebovala skoraj 11 let in veliko sredstev, ki jih je morala plačati odvetnikom, da so jo zastopali na štirih stopnjah sojenja v Nemčiji in nato še na EKČP. Tudi v prihodnje bodo takšni primeri redki, zato velja opozoriti na obveznost držav podpisnic EKČP, da so dolže norme konvencije vključiti v svoj pravni red. To velja tudi za Slovenijo, kjer so določbe ratificiranih konvencij v skladu z Ustavo RS nad zakoni. Naša sodišča lahko pri odločanju neposredno uporabljajo določila EKČP in sodno prakso ESČP, ki konvencijskim normam šele daje pravo vsebino. Prikazana odločitev ESČP ima torej lahko neposreden vpliv na ravnanje, predvsem komercialnih, medijev v Sloveniji. Eden od bistvenih elementov odločitve evropskega sodišča je v tem, da velja razlikovati med varstvom zasebnosti politikov in drugih javnih oseb. Za prve imajo mediji legitimno pravico, da se do neke mere zanimajo tudi za njihovo zasebno življenje, saj to izhaja iz njihove pravice, da širijo za javnost pomembne informacije. Nimajo pa enake pravice poseganja v zasebnost drugih javnih oseb, ki so postale znane morda tudi proti svoji volji, kadar podrobnosti iz njihovega zasebnega življenja nimajo nobenega pomena za javno razpravo o pomembnih družbenih zadevah. Zadovoljevanje radovednosti oziroma ponujanje razvedrilnih vsebin, »ki jih zahtevajo bralci«, samo po sebi ne opravičuje posegov v zasebnost. Ta odločitev ne pomeni, da se je sodišče odreklo branjenju svobode izražanja, odreklo se je le zaščiti tistih posegov v zasebnost, ki za razpravo o javnih zadevah niso pomembni. Upoštevalo je realnost v razvoju medijev, ki vedno manj prostora namenjajo informacijam o pomembnih družbenih problemih, vedno več pa zabavnim vsebinam in takšnim, ki zadovoljujejo le radovednost njihovih potrošnikov. Odmevni sta bili tudi dve pritrdilni ločeni mnenji sodnikov ESČP, ki so svojo odločitev sicer sprejeli soglasno. V prvem mnenju se španski sodnik ne strinja z delom obrazložitve sodbe, da monaška princesa ni javna oseba, za katero se medijo ne bi smeli zanimati. Misli, da ni upravičeno razlikovanje med javnimi osebami na političnem in na drugih – kulturnih, gospodarskih ali športnih – področjih. Zlasti pa je bila odmevna opazka v pritrdilnem ločenem mnenju slovenskega sodnika dr. Boštjana Zupančiča, da so (nemška) sodišča pod vplivom ameriške sodne prakse iz svobode tiska do določene mere naredila fetiš. Kakšen bo odmev te sodbe v Sloveniji? Če bi na podlagi omenjenih kriterijev ESČP presojali, na primer, fotografije objavljene v najbolj rumeni prilogi našega rumenega dnevnika, mnoge ne opravičuje objave z vidika obveščanja javnosti o relevantnih družbenih temah. Za objavo večine fotografij, ki so posnete, na primer, v javnih lokalih, bi fotografi zato morali dobiti soglasje prizadetih. Seveda so mnogi tudi veseli (zlasti nekatere dame in gospodje, ki želijo biti »zvezde«), če se njihovi posnetki objavljajo. Drugim, ki jim takšna publiciteta ni všeč, pa preostane le dolgotrajen in drag sodni postopek. Ker ima etičnost v primerjavi z dobičkom pri komercialnih medijih majhno težo, ni veliko upanja, da bodo merila iz sodbe EKČP prostovoljno upoštevali. Pričakujemo torej lahko, da se bodo pri nas razmere glede spoštovanja zasebnosti v medijih vidneje spremenile šele takrat, ko se bo našel junak ali, še bolje, več njih, ki bodo žrtvovali čas, denar in veliko živcev, da bodo uveljavljali poseg v zasebnost pred sodišči. In ko bodo novinarji in založniki za neupravičene posege v zasebnost morali plačevati visoke odškodnine.