Pri ovadbi se pojavlja nekaj vprašanj. Prvo je vprašanje kvalifikacije kaznivega dejanja. Uporabljeni 373. člen kazenskega zakonika namreč določa, da je genocid namerno dejanje popolnega ali delnega uničenja »narodnostne, etične, rasne ali verske skupine«. V formalnopravnem smislu povojni poboji niso bili tovrstno dejanje. V drugem odstavku omenjenega člena so skupine razširjene še na »socialne in politične«, s čimer bi lahko opisali povojne zločine komunistične oblasti. Vendar je pojem »socialne in politične skupine« lahko vprašljiv. V slovensko kazensko zakonodajo je bil vključen šele leta 1994. Prav tako ga ne vsebuje mednarodna konvencija o preprečevanju in kaznovanju genocida, ki jo je Jugoslavija ratificirala 1950. Ker genocid sodi med kazniva dejanja mednarodnega prava, ker pomeni t. i. kogentno normo, je seveda vprašljivo, ali lahko posamezna država smisel ratificirane konvencije razširi. »Glede na kogentno naravo genocida je njegovo ekstenzivno inkriminiranje v notranji zakonodaji mednarodnopravno vprašljivo,« se je recimo po spremembi slovenskega kazenskega zakonika v reviji Pravnik spraševala ustavna sodnica Mirjam Škrk. Drži pa, da so se v osnutku konvencije iz leta 1948 pojavile tudi »politične in druge skupine«, vendar so iz končne različice konvencije izpadle, ker so nekatere države mislile, da bi takšne nestabilne in težko določljive skupine lahko pomenile oviro k ratifikaciji. Mednarodni kazenski pravniki so se s problemom opredelitve genocida recimo srečali pri Polu Potu, katerega režim je pobil več kot milijon »razrednih sovražnikov«. Ker pa je bilo med njimi tudi veliko pripadnikov neke etnične skupnosti, s togo klasifikacijo ni bilo toliko težav.