Po porodu nas prej ali slej položijo na mater Zemljico. Najprej se po njej samo valjamo, nato kobacamo po vseh štirih. Naposled zakorakamo po njej, zato Hopiji pravijo, da je zemlja četrti temelj življenja. Na žalost pa se po mnenju babice Mone le redki med nami spomnijo trenutka, ko smo prvič na lastnih nogah ujeli ravnotežje z Zemljo. Tedaj smo začutili njeno moč in varnost, ki nam jo daje. Kot odrasli pa lahko občudujemo ta sveti trenutek, kadar opazujemo otroka, ki dela prve korake. Babice razumejo našo prvinsko povezanost z elementi in vsem stvarstvom, zato nam svetujejo, da se vsako jutro najprej zahvalimo Stvarniku in materi Zemlji za vse, kar nam je namenjeno na tem svetu. »Stvarnik je tisti, ki je v vodi,« pripoveduje babica Julieta. »Tisti, ki je v ognju, v zemlji in zraku. On je tisti, ki živi v nas.« Če zavestno pozdravimo vodo vsakič, ko jo na primer pijemo ali se kopamo v njej, potem do nje razvijemo pravilen odnos, pravijo babice. »Vemo, da nam Stvarnik prek vode lahko posreduje odgovore,« je prepričana babica Mona. »Ta element nam lahko pomaga razumeti marsikaj. Bolj ko ga spoštujemo in smo mu hvaležni, bolj nam bo pomagal pri naših življenjskih zagatah.« Ker smo tako povezani z elementi, lahko vode ozdravimo, kakor lahko vode ozdravijo nas. Babice pripovedujejo, da je kvantna fizika našla dokaz za to, kar staroselci vedo že od nekdaj. In sicer, da lahko na onesnaženost voda vplivamo z močjo molitve. Babice vsakodnevno molijo, da bi bile vode na planetu znova čiste, prav kakor lahko bodoča mati moli za to, da bi voda v njeni maternici rastočega otroka obdala z ljubeznijo in hvaležnostjo. Tak otrok bo v sebi vselej nosil blagoslov voda. Človeška rasa in vsa narava sta v bistvu ena velika družina, nas opominjajo babice. Vsi bi morali skupaj živeti v miru. Kot v vsaki družini tudi v tej družini narodov odnosi temeljijo na ljubezni in enotnosti ter spoštovanju vsega živega. Dandanašnji pa družine izgubljajo pomen, razpadajo, kar tlakuje pot mračnim silam strahu, tej kugi vsega človeštva. Ločitev, kreganje, razdeljeni družinski člani in narodi, vsega tega je vse več. Izolirani smo in ne razumemo sosedov, ki živijo drugače. Čas nam teče vse hitreje, zato nimamo več časa za soljudi. Napak je, da se ne potrudimo več, da bi se spoznali. V izoliranosti postanemo tudi duhovno osamljeni, kar vodi le še v mrakobnost in negativnost. Družine bi morale zavestno upočasniti tempo in zaživeti preprosteje, da bi se znova okrepile. Čas je darilo. Znova se moramo priučiti, kako delovati v ritmu živega sveta, v ritmu rastlin, živali, dojenčkov in starejših. To nas bo