»Si slišala, Marija,« je rekel Fajdiga. »To bomo še videli!« je dejal proti možu in ga pogledal izpod čela. »Le kako pa naj vam verjamem, da se že toliko časa zanimate za Jurharjevo stanovanje?« je rekla Marija. Zlagala je nekakšno blago in pozorno gledala v možakarja. »Saj res! Le kako?« »Kako?« je ponovil tujec. Segel je v žep in izvlekel ključ. »Glejte!« »No, kaj?« Fajdiga je s peto tolkel konservo, ki jo je našel za omaro. »Tole je ključ od stanovanja!« »To je lahko tudi kakšen drug ključ!« je rekel Fajdiga porogljivo. »Oglejta si ga!« »Stari ste in dovolj razsodni, da naju vendar ne mislite s tem ključem prevariti?« »Ne bo vama škodovalo, če si ga od bliže ogledata.« »Absolutno se ne spoznam na ključe! Nikoli se nisem spoznal,« je rekel Fajdiga. »Hišnica mi ga je dala že včeraj. Poglejte ta napis na kartončku: II. nadstropje, levo. Kje bi to moglo biti?« »Pri Jurharjevih!« Pomolel je Fajdigu ključ pod oči. »Vidite!?« Fajdiga je prebledel. Marija se je zastrmela v ugašajočo vžigalico v tujčevi roki. V ustih je nenadoma začutila grenak okus po zasmojeni kruhovi skorji, ki jo je jedla sinoči. »Ne morete mi prav nič. Takoj, ko se vselim, se zaklenem in vas pošljem vse skupaj k vragu,« je rekel možakar in hotel vžigalice in ključ hkrati vtakniti v žep. Pri tem mu je škatlica padla na tla. Obležala je tik Fajdigovih čevljev in se z enim koncem naslonila na kapico. Gledal jo je s kotičkom oči, se nepričakovano sklonil in jo urno pobral. 'Lahko bi mu stopil na prste,' je pomislil Fajdiga, glasno pa je rekel: »Toda stanovanja vseeno ne boste dobili, pa čeprav imate še tisoč šest sto sedemintrideset takih ključev.« »Moj bog,« je zmajal možakar z glavo. Zapenjal si je suknjo. »Kaj, hudiča, le stikate še okoli naju,« je rekel Fajdiga srdito. Brcnil je konservno škatlo skozi vrata, da je poskočila s pločnika in se zakotalila na tračnice. »Pretrapasto,« je prhnil. »Saj že grem,« je rekel tujec. »Počakajte!« je velel raskav glas. To je bila Marija. Dihala je z muko, hkrati pa je čutila, da obstoji ta trenutek samo zaradi tega tujca. Bil je njen sovražnik, največji sovražnik, ki ga je kdajkoli imela in ki ga bo kdajkoli utegnila imeti. Možakar je obstal in nervozno potisnil ovratnik k svojemu licu. »Kaj pa odločba?« je rekla, ko se mu je približala. »Imate odločbo?« Ni odgovoril. »Torej nimate odločbe?« je rekel Fajdiga z jasnim glasom. Okleval je. »Raje glejmo, kdo bo imel stanovanje!« je dejal naposled z medlim, krhkim glasom.