Družinsko ozadje je tudi danes pomembno, toda drugače. Če je bilo včasih pri elitah v ozadju vedno slišati rožljanje starega denarja, je zdaj videti stare možgane. Očetje in matere novoporočenih profesorjev, pravnikov, umetnikov, novinarjev, borznih mešetarjev in podobnih so tudi sami poklicno uspešni. Toda njihovi otroci so se morali na poti k vrhovom v šolah ter na delovnih mestih dobro spotiti, zato so nove ameriške elite videti nekam bolj demokratične od starih. Brez dvoma, spotiti se bodo morali tudi vnuki in prav negotovost dinastičnega nasledstva je pri bobojih tako simpatična. Preveč dvomijo vase in v družbo, da bi se, tako kot nekdanje elite, zazibali v varnost privilegijev. Toda gorje tistim, ki bi se jim radi priključili, pa jim primanjkuje sloga in idej. Boboji si na porokah podarijo rolko z vgraviranim citatom iz najljubše Schillerjeve pesmi ali pa plastično račko, ki so jo za srečo skrivali v žepu med prvimi dnevi honoriranja na vrhovnem sodišču. Slog mora biti domišljijsko oseben, kar za ljudi, ki se že od malega ukvarjajo z iskanjem samih sebe, seveda sploh ni tako težko. Samoizpolnjevanje je vse in življenje je ena sama dolga univerza. »Ko umrejo, jih bog pričaka na vhodu v nebesa ter jim v pohvalo za vse dosežke izroči rajsko diplomo.«