Bernarda je bila še v rosnih letih, ko se ji je zgodil neke vrste ljubezenski trikotnik. Z očetom in mamo so takrat živeli v tesni garsonjeri, z njima si je deklica ponoči delila veliko francosko posteljo, ki je bila edini večji kos pohištva v sobi. Komaj se je obrnila k steni in zadremala, se je začela postelja čudno tresti in podrhtavati. Očka, ki je ležal na boku in ji kazal mogočen hrbet, se je lahno pozibaval v enakomernih gibih, ti so ji bili neverjetno všeč, uspavali so jo in jo delali srečno. Ko je malo odrasla, jo je rahlo zibanje že grozno razburjalo, vedela je, zakaj gre, njena najstniška domišljija je dobila krila, za nič na svetu ni hotela zamuditi teh skupnih užitkov. Potem je postavna mama neke noči končno ugotovila, da njena hči ob njunih intimnostih niti po naključju ne spi, in jo je nemudoma vrgla iz postelje. Od takrat je moralo dekle spati na blazini čisto na drugem koncu sobe, kar jo je hudo prizadelo. Strašno je namreč pogrešala tiste prijetne in njej tako domače igrive gibe.