Ko sem bil majhen, kakih šest let, me je mama včasih peljala na džus. Ja, na džus, kar tako se napiše. In sicer v Bonboniero na Nazorjevo, kjer so se dobivali igralci in rahlo zapiti pisatelji, ki jim je bila to ena od postojank na poti do Šumija. Oče, ki je bil tedaj vojni poročevalec, je kraljeval v svoji odsotnosti, medtem ko je spremljal šestdnevni blitzkrieg na Bližnjem vzhodu, jaz pa sem z mamo pil svoj sok. Na oni strani Titove so prodajali krompirček, tisti masten pomfri, ki so ga zavijali v bel oljnat papir, medtem ko so na Nazorjevi v nekakšnem visokem multipraktiku miksali oranžno kašo, ki je vsebovala – če me okus ne vara – marelice, breskve in pomaranče. Džus je na kak turoben dan deloval prav terapevtsko, kot saden odmev eksotičnih dežel, kjer je oče spremljal izraelske vojake, kot oranžni balzam za socialistično sivino, ki jo je do neke mere poosebljala tudi sama Bonboniera tistega daljnega junija 67.