Seveda njegova žena Simona ni imela pojma, kaj se plete v Bogdanovi buči, je pa po žensko čutila, da je z možem nekaj hudo narobe. Ni imela vzroka, da bi dvomila v njegovo zvestobo, domov je prihajal takoj po službi, ni se dobival s prijatelji, ni imel sumljivih sestankov pozno v noč, kljub temu pa je bil tujec v lastni hiši. Vsakič ko se ga je dotaknila, je živčno trznil, kot da ga bi ga iztrgala iz čarobnih sanj, umikal se ji je, čez čas pa postal pretirano prijazen, na vprašanja je odgovarjal ali pa tudi ne, velikokrat ji je namenil zgolj prazen pogled, potem pa rekel nekaj kot »oprosti«, se poglobil v knjigo ali bolščal v televizor. Očitno odtujenost naj bi zgladila postelja, a je ni. Četudi se je Bogdan trudil in jo hotel zadovoljiti vsaj enkrat v tednu, mu tudi to ni več uspevalo. Spravil se je nanjo in se delal, kako neskončno uživa, da bo zdaj zdaj, a ni mogel, kar je dokazovalo izdajalsko majhno in čisto mehko revše tam spodaj. Simona se je tolažila, da bo kriza minila, začela se je izzivalneje oblačiti, lase si je pobarvala, dala si je narediti nekaj lepotnih popravkov po obrazu in prsih, kolesarila je, hodila na fitnes, postala je nenavadno dobra mrha, vsi so jo videli, le njen lastni mož ne. Če Bogdana ne bi imela tako strašno rada, bi ga že zdavnaj pustila ali vsaj prevarala, tako se mu je pa le neopazno nastavljala in nepotešena čakala, kdaj bo spregledal. In ukrepal. Pa ni. Še kar je vroče sanjaril in jo še kar zanemarjal. Kdo ve, kako dolgo bi trajala igra slepih miši, če ne bi Bogdan čisto po naključju izvedel, da je njegova Nataša, ki jo je v mislih vsak dan bolj ljubil, spet v Ljubljani. V nekaj urah je prišel do njenega naslova in ji napisal vroče sporočilce z vročim izlivom: »Še te ljubim!« Začela sta si dopisovati, Nataša je bila spet sama, željna moškega, stara čustva so zavrela, dogovorila sta se, da se srečata in obudita staro ljubezen, možak je živel samo še za nostalgični spoj. Dobila sta se v njenem podstrešnem stanovanju v središču mesta, Bogdan je vrel od pohote, zadnjih nekaj stopnic je dobesedno preskočil, ves zadihan je pritisnil na zvonec, srce mu je hotelo skočiti iz prsi, spet je bil mlad in nor. Dolgo je trajalo, končno, odprla je vrata in se zasmejala, skoraj kot nekoč. Vrgel se je nanjo kot sestradan volk in jo začel poljubljati, gristi, mečkati. Medtem ko je z nogo zaloputnil vrata, se je že besno zaril med njene prsi, Nataša se je hihitala in ga vlekla proti kavču. V poltemi je z nje besno trgal bluzo, nedrček, hlačke, ko je bila naga, je urno zaplaval med njene noge in jo začel ljubkovati. Potem sta malo predahnila in vse pozorneje jo je opazoval in kar se da prizanesljivo, ampak vraga, minulo desetletje je bilo do nje naravnost kruto. Nataša ni bila več ne lepa ne mlada. Kam je izginila njena gladka koža, v katerem stoletju so ostale dolge, vitke nožice. Zazrl se je v postaran, rahlo zapit obraz, v oči brez leska, v dolge, nagnusne dlake okoli ust, v črne škrbine namesto belih zob. Prestrašen je skočil pokonci, njegov one pa v ilegalo. Sanj je bilo konec.