Vendar ni toliko skrb me nesreče, ki pride nad Trojo, matere same ne žal, očeta ne Priama, kralja, manj mi še bratov je mar, ki bo mnogo jih padlo junakov, zemljo močilo s krvjó, pod mož sovražnih udarci, kolikor zate me strah je, da kmalu odvede te solzno kdo železnih Ahajcev in dan ti utrne svobode: revica moja, na Grškem ob stativah tujih boš stala, sužnja na tujčev ukaz vodó zajemála iz lokev, z mračno nevoljo v srcu, a trda te pest bo krotila. Mnogi poreče tedaj, ko v solzàh te bo videl pekočih: Hektorja žena, lej lej, moža, ki je prvi junak bil, Trojcev, krotiteljev konj, ko boj je razgrajal pod Trojo! To bo prenekdo dejal, a v tebi bo nova le žalost, nova bo želja po njem, ki sužnjih bi dni te ubranil. Raje pokôsi me smrt, zagrni me groba temina, preden zaslišim tvoj krik, da žene te trdi zmagalec!« Reče in stegne roké, po detetu, Hektor sijajni, dete pa nagne nazaj se, k prsim postavne dojilje, v jok udari plašèn, zgrešilo obraz je očetov. Straši ga veliki šlem, ozaljšan s kovinskim grebenom, zlasti pa žimnati čop, ki grozeče od zgoraj mu kima. Smeh se utrga iz grla očetu in materi častni, zdajci pa sname z glavé čelado sijajni si Hektor, skloni do zemlje se z njo, postavi iskrečo se nà tla, sam pa vzame otroka, poljubi ga, nežno zaziblje, potlej pomóli se Zevsu in drugim nesmrtnim bogovom: »Zevs in drugi bogovi, o dajte, to eno vas prosim: naj tudi sin mi bo kdaj, ko jaz, izvrsten bojevnik, prav tako silen in čvrst, da vladal z močjo bo Trojancem! Sliši o njem naj se glas: sin gorši je mimo očeta, kadar bo vračal se iz boja, nosèč krvavo opravo v bitki premaganih mož, da mati vesela bo v srcu!« Reče in ženi izroči otroka v varno naročje, ona ga sprejme voljnó in vzame k vonjavim ga prsim, s solznim smehljajem v očeh. To videti stoži se možu, z rahlo poboža rokó jo in reče besedo ji mehko: »Revica moja, nikar! Ne žêni si toliko k srcu! Ni ga, da zoper usodo bi pahnil me Hadesu v žrelo, kakor je res, da níkdo še živ ni ubežal namembi, bodi že mož ali zajec, ko stopil skoz vrata je rojstva!