Ko je ugasnilo pol luči, je bil očitno čas za počasne plese in tega Mark nikakor ni hotel zamuditi. Zgrabil me je za pas in se mi z usti prisesal na vrat. Čutila sem vse njegove kosti in izbokline (še posebej te). Ples je bil še težje opravilo kot držanje za roke. Morala sem rahlo počepniti in upogniti hrbet, da sva se sploh lahko »ujela«. Sredi prvega plesa sem nehote začela strmeti v Robbieja, ki je bil videti blazno kul. Presneta reč, sacre bleu! Čeprav si dopovedujem, da ga sovražim, ker je tak važič, sem vseeno zaljubljena vanj!