“Dobro. Ali res ne bom odgovarjal za to?” “Zagotavljam vam, če bom zadovoljen z odgovorom, se vam ne bo nič zgodilo. Še naprej boste lahko uživali v življenju.” “V redu. Čeprav se je vse skupaj zgodilo pred štiridesetimi leti, je tisti dan v mojem spominu svež kakor včerajšnji. Bili smo v džipu in kamionu. Nas šest. Jaz, narednik in štirje vojaki. Vojne je bilo konec, celo na Koroškem. Ukazano nam je bilo poloviti čim več nacističnih oficirjev. A pojavil se je problem, ker so podoben ukaz dobili tudi koroški partizani, Slovenci. To so bili slovanski staroselci Koroške. Lahko si predstavljate, kako jim je bilo med nacističnim režimom. No, namesto besede poloviti je v njihovem povelju pisalo pobiti. Najbolj pomemben za nas je bil Friedrich Rainer, vodja NSDAP na Koroškem. Slišali smo, da naj bi se skrival nekje v Paternionu. Ko smo se približevali temu mestecu, je narednik opazil skupino mož, ki se je – ko so nas slišali prihajati – poskušala skriti v gozdu ob cesti. Ustavili smo in skočili iz vozil. Narednik je zatulil: “Halt!” Slišali so. Takoj so se ustavili in dvignili roke. Bili so štirje in vsi so bili oblečeni v civilne uniforme. Potem ko so jih moji vojaki pregledali, smo jih spremili do kamioneta. Vsi so imeli osebne dokumente, za katere smo sumili, da so lažni. Nisem vedel, kaj narediti. Narednik mi je predlagal, da se nekje ustavimo in pokličemo poveljstvo v Spittalu. Zapeljali smo naprej in čez nekaj minut zagledali grad. Zavili smo tja ter ustavili ob nekakšni kamniti koči. Bila je prazna. Ko jo je narednik pregledal, je predlagal, da vanjo spravimo ujetnike, dokler ne dobimo nadaljnjih ukazov. Eden od mojih vojakov je z radijske postaje v džipu poklical poveljstvo v Spittalu. Čakali smo pred kočo in kadili, ko se je iz nje zaslišal klic. Eden naših je odprl vrata. Na njih se je pojavil Globočnik in prosil, če bi lahko šel na stran. Prijel se je za zadnjico in rahlo počepnil. Razumeli smo ga. Še danes ne vem, kaj mi je bilo, toda odločil sem se, da ga jaz spremim za kočo. On je šel spredaj, jaz zadaj. V rokah sem imel napetega stena, brzostrelko. Zavila sva za vogal, takrat pa se je nenadoma obrnil. Skoraj bi ga počil, tako me je presenetil. Z rokami me je pomiril; njegove geste so namreč sporočale, da se ne namerava upirati ali bežati. Ko sem tako stal z uperjeno brzostrelko, me je zopet presenetil. Spregovoril je angleško. Govoril je tiho, skoraj šepetaje, in tudi mene s kretnjo opozoril, naj ga posnemam.