Možje, ki so pred dvanajstimi leti sredi avgusta prihajali na koktajl zabavo in se drug za drugim vzpenjali na veliko motorno jahto, seveda v Monte Carlu niso vzbujali pretirane pozornosti, kajti obiskovalci tega davčnega paradiža na Azurni obali niso samo vajeni bogatih ljudi, ampak se predvsem ne vtikajo v življenje drugih. Sonce se je tik pred padcem v morje še zadnjič ustavilo na oblinah mladih lepotic, ki jih je bila paluba polna, potem pa je lastnik jahte Pjotr Aven veselo pomahal devetindvajsetletnemu moškemu zamišljenega pogleda, ki je zaradi spretnega trgovanja z dovolilnicami za črpanje in distribucijo nafte že začel bogateti, a je bil vseeno še zelo daleč od milijard, s katerimi ga povezujejo danes. Roman Abramovič je Avenu pomahal nazaj in se nato za nekaj trenutkov osredotočil na korake, ki so ga s pomola po visečem mostu vodili na jahto, med kaviar in šampanjec, med ženske, ki so očitno lovile več kot le moško srce, in predvsem v družbo mladih ruskih reformistov, med katerimi so se v procesu super hitre privatizacije ruskega gospodarstva mnogi pridružili konglomeratu Alfa in njenemu lastniku Mikhailu Friedmanu. Aven je Abramoviča po moško objel in ga odpeljal do že rahlo plešastega moškega nizke rasti, ki si je v komunizmu kljub izjemnim dosežkom v znanosti avtomobil ruske znamke Lada delil s prijateljem, potem pa pod vladavino Borisa Jelcina obogatel kot ... preprodajalec avtomobilov. Od Abramoviča dvajset let starejši Boris Berezovski je v krogih, v katerih se je gibal, večkrat slišal o izjemnih komunikacijskih sposobnostih mladega menedžerja in si je zato zelo prizadeval, da bi ga pridobil na svojo stran in vpeljal v posle.