Svedberg se je naslanjal na steno, z beležnico v rokah. Bil je sredi štiridesetih, rahlo plešast že, sicer pa po rodu iz Ystada, in o njem se je širil glas, da ga začne tisti hip, ko zapusti mesto, dajati domotožje. Velikokrat je zbujal vtis, da je počasne pameti in brezvoljen, a bil je temeljit, in to je Wallander nadvse cenil. Martinsson je bil v mnogočem njegovo živo nasprotje: bližal se je tridesetim, rodil se je v Trollhätanu in se je že zelo zgodaj ogrel za policijski poklic. Sicer pa se je kot član Liberalne stranke ukvarjal tudi s politiko in je imel, kot je slišal Wallander, na jesenskih volitvah v mestni svet kar nekaj možnosti. Kot policist je bil Martinsson nagnjen k prenagljenosti in včasih tudi k nemarnosti, vendar se je velikokrat izkazal z dobrimi domisleki, vrh tega pa je, ambiciozen kot je bil, neutrudno delal, kadar se mu je zdelo, da lahko reši kak problem.