AMPAK, TO PAČ MORAM PRIZNATI, TA PICASSO MI V PRIMERJAVI Z NAŠIM PROVINCIALNIM MOJSTROM RES NI DELOVAL PREVEČ UMETNIŠKO, PREJ BI GA OCENIL ZGOLJ ZA OSTARELEGA GIZDALINA. DREK, RES OGROMEN DREK PA JE BIL V TEM, DA JE NAŠ SLIKAR DELAL IZJEMNO SLABE SLIKE. TAKE NESREČNE, UBOGE IN GRDE ZMAZKE. RISBA JE BILA OTROŠKO OKORNA, PERSPEKTIVA BUTASTO NAIVNA, VSE BARVE PA POGREZNJENE V NEKAKŠEN TUROBEN OKER IN RJAVINO, TOREJ IZ TAKO IMENOVANEGA DREKASTEGA SPEKTRA. VENDAR PA JE ON SAM O SVOJIH SLIKAH GOVORIL PRESUNLJIVO LEPO. DENIMO, ŠE ISTEGA DNE, KO JE TAKO STRASTNO UNIČIL SVOJE ŠELE NASTAJAJOČE DELO TER NATO TAM V ZADNJEM KOTU KRČME UTAPLJAL SVOJE UMETNIŠKE RAZKLANOSTI IN BOLEČINE, SO K NJEGOVI MIZICI PRISTOPALI RAZNI MOŽAKARJI, SICER POVSEM OČARANI NAD NJEGOVIM SLIKANJEM, A V TEŽKI ZAGATI, KAKO SI TREZNO RAZLOŽITI TISTE TEŽKO DOUMLJIVE DREKASTE LISE, ZARADI KATERIH TOLIKANJ TRPI. ALI NAM LAHKO RAZLOŽIŠ, SO BILI RADOVEDNI, KAJ TI PRAVZAPRAV SPLOH SLIKAŠ? TAKRAT SE JE ZASANJANO ZAZRL KAR SKOZI STENE NEKAM V DALJAVO, STEGNIL ROKO IN Z DLANJO MEHKO, KOT BI BOŽAL NEKE VSEM OSTALIM NEVIDNE SANJSKE LIKE, VALOVIL PO S POLITO PIJAČO IN CIGARETNIM DIMOM PREPOJENEM ZRAKU TER Z RAHLO HRAPAVIM GLASOM, KAR JE NJEGOVIM BESEDAM DODAJALO ŠE POSEBNO GLOBINO, KOLIKOR MOČ NEŽNO BESEDOVAL, SLIKAM IZGUBLJENE TRATE OTROŠKIH LET, BELE LILIJE MATERINSTVA, ANGELSKE DOTIKE OČETOVIH ŽULJAVIH DLANI, OPOJNI ZVEN KONTRAPUNKTA VISOKE PESMI ZRELIH TRAV ... DEDCI SO SE PRIČELI MUZATI IN TAM ZADAJ SE JE NEK BUKSELJ GLASNO ZAHIHITAL. TAKRAT SE JE ZDRZNIL, ZA HIPEC POMOLČAL TER NEIZMERNO ZANIČLJIVO NEKJE GLOBOKO IZ ČREVESJA ZASIKAL, VI STE BEDAKI, TER DA BI TO VSE ŠE BOLJ PODKREPIL, ŠE GROMKO ZARJOVEL, BEDAKI! »BEDAKI« SE NISO VEČ MOGLI ZADRŽEVATI, ZATO SO BRUHNILI V SMEH IN SE KOT PAGLAVCI ZDRENJALI SKOZI VRATA ZA ŠANK. PRIZNATI PA MORAM, DA DOSLEJ NISEM SREČAL ŠE NIKOGAR, KI BI ZNAL BESEDICO »BEDAK« IZGOVORITI BOLJ DOŽIVETO, SAJ JE V NJEJ TREPETAL CEL SPEKTER ČUSTEV, OD NEIZMERNEGA ZANIČEVANJA, GNUSA, PREZIRA TER CELO ŽALOSTI. NO, ŽE ČEZ NEKAJ TRENUTKOV PA SO SE IZ TISTE ZADNJE ČUMNATE PRIČELE RAZLEGATI KLASIČNE OPERNE ARIJE, KI JIH JE VZTRAJNO IN Z VELIKO STRASTJO RJOVEL NEK KREPKO POČEN GLAS.