Nad hišami, ki obdajajo trg, je plapolala zastava Združenih narodov. Močno zbledela, kot da je ne bi zamenjali že od dne, ko so v vas prišle prve modre čelade konec šestdesetih let prejšnjega stoletja. A ni edina. Na eni gostilni namreč plapola turška zastava, na drugi grška. V eni pijejo turško kavo, v drugi grško, obe pa sta si na las podobni. V eni pijejo turško pivo efes, v drugi grški keo. Ena hiša je turška, takoj zraven grška. Minaret in cerkveni zvonik sta si dvesto metrov narazen. Toliko sta si narazen tudi osnovni šoli, v katerih v dveh jezikih poučujejo dve zgodovini istega otoka. Uživalci podaljšanega vročega poletja pred gostilnama sedijo tako, da se ne vidijo, in se tudi ne gledajo. Kar jim je bilo skupnega tistega dne, je bila prebujena radovednost ob prihodu dveh neznancev, kajti v Pilah se turistov ne tare. Vas leži na sredini varnostnega pasu pod nadzorom OZN, izgubljena nekje med Nikozijo in Famagusto. Na nikogaršnji zemlji. Neživljenjsko, nelogično, kar se pogosto dogaja, kadar se meje vlečejo na hitro, brez dogovora in upoštevanja zgodovine in volje ljudi. Vanjo Grki in Turki iz »zunanjega« sveta zaidejo samo, če morajo, tujci pa, če se izgubijo. Slednjim gotovo ni žal, da jih je nekdo naplahtal ali pa da so napačno brali zemljevid, saj so Pile zelo slikovite, tiste, ki si vzamejo čas za kavo z domačini, pa čaka zanimiva zgodba. To je namreč edini kraj na Cipru, kjer Grki in Turki živijo skupaj.Oblast je prisedla k najini miziKot zapovedujejo pravila povsod, kjer »ozeenovci« delajo red in mir, je bilo treba najprej stopiti do pisarne policije ZN, kjer je prijazni Avstralec pojasnil, kdo je v vasi od domačinov predstavnik lokalne oblasti in kje jih najdemo, a hkrati svetoval, naj se usedeva pred gostilno, naročiva pivo in lokalna oblast bo sama prišla k nama. A naj paziva, kje naročava katero pivo, da ne bo nesporazumov in grdih pogledov, in naj nikar v grškem lokalu ne poskušava plačati s turškimi lirami, medtem ko lahko v turškem barčku plačujemo z vsemi mogočimi valutami. Pa še to nama je svetoval, naj greva pozdravit svoje rojake, vojake OZN, tam čez cesto, saj naju bodo prav gotovo veseli. Takoj sva vedela, da naju je zamenjal s Slovaki, a kaj možak iz dežele kengurujev ve, kdo so Slovenci in kdo Slovaki. Imel pa je prav glede domačinov. Prisedla sva k Turkom. Za začetek. Po prijaznih nasmehih in kimanju, ko so se nam pogledi srečali, po slabo prikritem prisluškovanju najinemu pogovoru, s katerim so želeli ugotoviti, v katerem čudnem jeziku neki govoriva, s tem pa tudi, od kod sva, je kmalu izza vogala prišel možak v belih hlačah in globoko odpeti srajci, s ponaredkom Ray-Banovih očal na glavi in za prst debelo zlato verižico okoli vratu. Spoštljiv odnos ljudi v gostilni do moža v belem in pozorno poslušanje tistega, kar jim je govoril, sta razkrivala, da brkač ni kdor si bodi. Samo deset minut je trajalo, da je radovednost premagala sumničavost in je oblast prisedla k najini mizi. Gospod je bil namreč predstavnik turške skupnosti v vasi, uradno muktar (starešina), in če je kdo poklican, da pove zgodbo o vasi, ki je tako tipično ciprska, a hkrati povsem drugačna, je to nedvomno on, muktar Husein Alibejoglu. Hladno pivo, ki sva mu ga ponudila, je podrlo še zadnje dvome o najinem prijateljskem obisku. »Kaj veste o vasi Pile? Najbrž nič, ali zelo malo,« je vprašal in hkrati odgovoril, kot da bi se bal, da bi mu odgovor v slogu »vemo kar precej« skazil vlogo vodiča skozi ciprsko zgodovino in sedanjost. Grki in Turki so se družno uprli pašam »Grki in Turki so na Cipru sicer živeli po vsem otoku, a večinoma v svojih enklavah in se nikoli niso pretirano mešali. V času vladavine otomanskega imperija še najmanj. A kljub temu so se družno upirali pašam in vezirjem, ki jih je pošiljal Istanbul, da bi od tlačanov pobrali harač. Samo med letoma 1572 in 1668 so se Ciprčani z orožjem uprli osemindvajsetkrat in za to plačali krvavi davek. Grki in Turki. Vsak naslednji upravitelj otoka je prinesel hujše davke in hujšo tlako. Toda naša vas je že od nastanka drugačna, kajti v prejšnjem stoletju jo je na pobočjih nad Larnako ustanovil francoski lastnik ogromnega posestva, ki ga ni zanimalo etnično poreklo delavcev in vaščanov, ampak njihova delavnost. Nismo se mešali, a smo živeli drug z drugim, ne drug mimo drugega. O tem priča tudi dejstvo, da vas ni razdeljena, ampak so hiše etnično pomešane.« Husein Alibejoglu je srknil požirek hladnega piva, da bi bilo suho grlo kos hudi pripeki in da bi bila misel bolj jasna in tekoča, ko je pojasnjeval, zakaj se v Pilah ni zgodilo preseljevanje narodov po turški invaziji leta 1974.»Saj veste, kaj se je zgodilo, ko je Ciper leta 1960 dobil neodvisnost?« Hotel sem pokazati nekaj svojega znanja, a mi spet ni pustil. Pa ne zato, ker bi lahko morda naredil kakšno faktografsko napako in se osmešil, ampak bolj zato, da mu ne bi pretrgal rdeče niti zgodbe, ki jo je očitno že leta vešče ponujal predstavnikom sedme sile, kadar jih je pot zanesla pogledat ta ciprski »čudež«. »Zgodil se je 'enosis', ali, da vam bo bolj jasno, grško gibanje za priključitev Cipra Grčiji. Turkom, ki so od nekdaj v manjšini in so bili v samostojnem Cipru drugorazredni državljani, je Grčija kot nova domovina še bolj smrdela. Ker brez našega soglasja tega formalno niso mogli narediti, so se stopnjevali pritiski na Turke po vsem otoku. Vrstili so se napadi na turške vasi, mnoge Turke je vzela noč. Hoteli so nas pregnati. Celo vojaški udar pod taktirko hunte v Atenah so izvedli in strmoglavili Makariosa, ki je bil, med nami povedano, tudi velik nacionalist. Prihod modrih čelad ni kaj prida pomagal. Nasilje se je stopnjevalo, pobite so bile cele družine v manjših vaseh, z otroki in ženskami vred. Turki jim nismo ostali dolžni. Branili smo se. Tu, v naši vasi, poslušajta pozorno, je bilo vse drugače. Naši sosedje Grki niso dovolili, da bi se nam karkoli zgodilo. Ko pa so leta 1974 na otok prispele turške sile, da bi zaščitile tukajšnje Turke, so naši sosedje Grki zbežali. Do zadnjega. Čez noč. Nekaj let smo skrbeli, da se njihovi lastnini ni nič zgodilo. Pile so končale v razmejitveni coni pod nadzorom modrih čelad in šele čez nekaj let so se v vasi prikazali Grki, le toliko, da pogledajo, kaj je ostalo od njihovih domov. Tam, kjer so bili, so jim namreč polnili glave z zgodbami o požigih in ropanju hiš, o pobijanju neprevidnih Grkov, ki so se vrnili na svoje domove. Ko so ugotovili, da so skodelice z napol popito kavo še vedno tam, kjer so jih pustili, ko so zbežali, so se naši grški sosedje začeli vračati domov. In zdaj so tu in mi smo tu! Njih je tisoč, nas petsto.« Ženske ne opravljajo skupaj ob popoldanski kaviMuktar Husein ni med pripovedovanjem niti enkrat pogledal na drugo stran, kjer so pili kavo grški sovaščani. Ali torej po takšni izkušnji Grki in Turki v vasi Pile živijo skupaj v harmoniji, dobrososedstvu? Ali bi lahko bili model sožitja za ves Ciper? »Mi sicer živimo skupaj, toda še vedno nekako drug mimo drugega. Tako kot ves Ciper, s to razliko, da v naši vasi ni meje, ki bi nas delila – mi tu, oni tam. In čeprav imamo celo nacionalno mešan pevski zbor, naši otroci ne igrajo skupaj nogometa, ženske ne opravljajo skupaj ob popoldanski kavi, nimamo mešanih zakonov, vsak hodi v svojo trgovino. Eni in drugi pa smo za skupno državo. Toda Grki so za takšno, kot je bila tista, v kateri smo bili podrejeni, mi pa smo za enakost, ne glede na število pripadnikov.«To, kar nama je pripovedoval muktar, je miniaturna zrcalna podoba današnjega Cipra in njegovih dveh narodov. Le s to razliko, da v vasi Pile strahove iz preteklosti ločijo zgolj zidovi med hišami, na otoku pa naroda ločuje 300 kilometrov dolg varnostni pas (buffer zone) pod nadzorom enot ZN (UNFICYP). Turki mu pravijo Atilova črta. Ponekod je ta široka samo nekaj deset metrov, drugod pet ali sedem kilometrov. Kako globoko zarezo na pokrajini in v miselnosti ljudi je naredil ta varnostni pas, sestavljen iz zidov, bodeče žice, sodov, polnih peska, in minskih polj, je še najbolj občutiti v Nikoziji, zadnji prestolnici na svetu, ki jo deli zid. Vse ulice, ki gredo v smeri sever–jug, se končajo z zidom, ob katerem stojijo zdolgočaseni oboroženi uniformiranci, na severu turški vojaki, na jugu ciprski. Medtem ko Turki v Nikoziji živijo tudi tik ob pregradi, se na grški strani po vsej dolžini nikogaršnje zemlje vleče skoraj sto metrov širok pas mesta, ki je skoraj popolnoma izumrl. Prazne hiše se počasi sesedajo, vztraja le še nekaj trgovinic, lokalčkov in obrtnih delavnic, katerih lastniki so očitno prestari, da bi se preselili v poslovno bolj obetaven del mesta. Grški Checkpoint CharlieV eni takšni zakotnih ulic na grški strani stoji barček Checkpoint Charlie, poimenovan po slovitem prehodu berlinskega zidu. Lastnik je na izložbeno okno dopisal še Berlin 2, da bo namig o tem, kaj se je zgodilo Nikoziji, še bolj jasen. Zdolgočasen možak – kasneje izvem, da je prav on lastnik lokala – sloni za uličnim šankom in tu in tam spregovori kakšno besedo z vojakom za svojim hrbtom. Ni dvoma, da je že dolgo najboljši gost v svojem lokalu. Sodeč po nalepkah svetovnih televizijskih hiš na vhodnih vratih monotonijo tu in tam razbijejo obiski televizijskih novinarjev, ki se v pomanjkanju bolj atraktivnih posnetkov radi zatečejo v Checkpoint Charlie. Tam zvedo tisto, kar so jim že povedali na obeh straneh zelene črte – da bi bilo bolje, če bi bila država enotna, a da je za razdor kriva »druga« stran. Danes so ciprski Turki v tem sporu bolj prizadeta stran, zato je povsem razumljiva njihova želja, da bi se Ciper ponovno združil na temelju klasične federacije. Invazija 30.000 turških vojakov avgusta 1974, ki so se izkrcali kar med na smrt preplašene turiste na peščenih plažah severnega dela otoka, je morda obvarovala Turke pred še hujšim pogromom, a je tudi opogumila turške nacionaliste, da so se skupaj z vojaki krvavo maščevali Grkom za preganjanje. Otok so nato razdelili (37 odstotkov je turškega), a ker je bilo sovraštvo preveliko, rane pa preveč sveže, da bi dosegli vsaj minimalno spravo in dogovor o združitvi, so Turki leta 1983 razglasili svojo suvereno državo. Priznala jo je samo Ankara, kazen pa je sledila zelo hitro. Varnostni svet je razglasitev suverenosti obsodil, pridružila se mu je tudi EU, in začelo se je obdobje izolacije, ki traja že 26 let. Turška republika severni Ciper ima predsednika (Mehmet ali Talat), vlado, parlament, ozemlje, zastavo, policijo, univerzo. Toda nima ne svojega denarja ne svoje vojske (uporablja turško liro, varujejo pa jo vojaki iz Turčije). Na njenem letališču Ercan lahko pristajajo samo turška letala. Vsi potniki, ves uvoz in izvoz, prav tako tovorne ladje, morajo preko Turčije. Zabojnik z blagom, namenjen v grški del, zato stane 300 dolarjev, turški pa 700. Turki nimajo svoje nogometne reprezentance, nimajo bolnišnice za srčne operacije, njihovih diplom ne priznavajo, čeprav imajo kar šest mednarodnih univerz, ki jih nočejo vključiti v bolonjsko izobraževalno reformo. Evropski poslovni svet se še vedno izogiba poslom s Kibrisom (turško ime za Ciper) bodisi zato, da se ne bi zameril ekonomsko bolj atraktivnima in politično bolj vplivnima državama grškemu Cipru in Grčiji, bodisi ker jim lastne vlade to odsvetujejo ali pa zgolj zato, ker bi jih lahko mimogrede doletela tožba užaljenih Grkov zaradi kršitve embarga oziroma gradnje na zemlji, za katero Grki trdijo, da je še vedno njihova last. Kljub vsem oviram turški del Cipra z 270.000 prebivalci ne kaže podobe države, ki propada. Prav nasprotno. Nikozija in turistični kraji ob obali (mimogrede, severni del otoka je turistično privlačnejši in raznovrstnejši od južnega) so eno samo gradbišče. Gradijo predvsem domačini, a tudi tujcev ne manjka. Angleži in Nemci so, denimo, kupili, naselili in nato povsem obnovili zapuščeno vas na pobočju gore, ki se strmo dviga nad obmorskim mestom Girne, ne da bi za las okrnili nekdanjo podobo hiš in vasice. V zadnjih desetih letih je turški strani uspelo za polovico zmanjšati razliko v bruto družbenem prihodku in prihodku na prebivalca (lani je znašal 11.000 dolarjev), izdatno finančno pomoč Ankare pri krpanju proračunske jame pa je z nekdanjih 60 odstotkov zmanjšala na 30 odstotkov. To pa je, kot kaže, še dodatno razjezilo Grke, ki so pričakovali, da jih bodo severni sosedje lačni, goli in bosi na kolenih prosili za združitev pod kakršnimi koli pogoji. Zdaj je videti, kot da so od sporazuma še bolj oddaljeni. Premier ciprskih Turkov Ferdi Sabit Soyer v pogovoru za Dnevnik ni skrival razočaranja nad južnimi sosedi, ki po njegovem ogromno energije in sredstev zapravijo za krepitev izolacije ciprskih Turkov. »Združitev jim je nenehno na jeziku, na referendumu pa so glasovali proti načrtu Kofija Anana o združitvi. Za 'nagrado' so dobili članstvo v EU, od takrat pa so pritiski na nas vse hujši. Mi, ki smo bili na referendumu za združitev, pa smo ostali zunaj. Zaradi njihovega rovarjenja v Bruslju do danes nismo dobili niti centa od pred dvema letoma odobrene pomoči EU v višini 260 milijonov evrov. Njihov predsednik Papadopulos vseskozi razglaša, da je prihodnost otoka le v združitvi, ne pristanejo pa niti na to, da bi ustanovili skupno komisijo za preprečevanje širjenja ptičje gripe ali za skupen boj proti organiziranemu kriminalu. Raje vidijo, da vsi pomremo od ptičje gripe, kot da ustanovimo komisijo, ker bi to zanje pomenilo, da nas priznavajo kot državo! Kot velik ljubitelj nogometa sem po dveh letih prepričevanja in dobrikanja drugi strani dosegel, da je naše nacionalno moštvo, ki ga nikjer ne priznajo, odigralo prijateljsko tekmo z njihovim izbranim moštvom. Igrali smo pri njih, incidentov ni bilo, poleg vsega so nas namahali. Kljub temu nočejo zdaj niti slišati, da bi pri nas odigrali povratno srečanje. Je to vam jasno? Je to jasno Evropi, ki vztraja pri dvojnih merilih? Zadnji incident na razmejitveni črti se je zgodil leta 1996, torej smo strpni. Tudi gospodarsko smo se okrepili. Torej bi z odpravo meje pridobili oboji. Nihče nam ne more očitati islamizma ali tega, da nismo sekularna država. Cerkev ima pri naših sosedih veliko večji vpliv na politiko in nacionalizem! Kdo si potem zasluži biti v EU?«Kar nam je povedal premier Soyer, drži. Tudi tisto o islamizmu, ki mnoge v Evropi moti, ko gre za Turčijo in njeno članstvo v EU. Čas ramadana je bil, a ni bilo videti, da bi kdo resno jemal celodnevni post. Naš voznik se je ob glasu mujezina z minareta ob sončnem zahodu in poku, ki je oznanil konec posta za ta dan, samo nasmehnil, srknil pivo, ugriznil v jagnječje rebrce in dejal: »Aha, konec ramadana za danes, jaz pa že pol ure grešim!« Sodeč po obutvi pred vhodi v mošeje se molilcev ni trlo, na ulicah ni bilo videti žensk, ki bi jim izpod rut kukale samo oči. Severni del Nikozije je po avtomobilih, trgovinah, ponudbi, obnašanju mladih spominjal na katerokoli zahodnoevropsko mesto. Toda besede o združevanju izgubijo lesk, ko trčijo ob nacionalizma, ki se kažeta že na simbolni ravni. Obe strani sta za Ciper, a nihče ne izobeša uradne ciprske zastave. Ciprski Turki izobešajo svojo, ob njej pa obvezno turško, južna Nikozija je obarvana v belo-modro, kar so barve grške zastave. Grkom na misel ne pride, da bi šli pogledat na severno stran otoka, a kdo bi jim zameril, saj lahko iz vsakega dela svoje Nikozije dan in noč gledajo ogromno zastavo severnih sosedov, ki provokativno »krasi« pobočje gorske verige Pet prstov. Nekako tako kot Naš Tito na Sabotinu. Na prehodu zelene črte Ledra v Nikoziji jih čakajo puške turških vojakov, okupatorjev, ki so krivi za smrt nekaj tisoč sorojakov. Turki pa so med Grki dobrodošli zgolj kot poceni delovna sila. Zato je dogovor o spravi in združitvi danes videti prav tako daleč kot pred dvajsetimi leti. Vas Pile pa bo še precej časa zgolj osamljen simbol zasilne strpnosti, ki je bolj zanimiv za novinarje kot politike obeh strani. Premalo je takšnih vasi in premalo ljudi, kot je denimo pisatelj Janis Papadakis, ciprski Grk, ki je napisal knjigo Odmevi iz mrtve cone. Da bi bolje razumel bistvo in korenine spora, se je naučil turško in vrsto let živel v vasi Pile. Družil se je s Turki, da bi presegel lastne dvome in predsodke, in potem zapisal: »Enotnosti Cipru ne more prinesti nihče od zunaj. Lahko je samo rezultat medsebojnega kompromisa, ki bo mogoč, ko bodo oboji zbrali dovolj poguma in politične volje, da obračunajo s predsodki in lastnimi napakami, in ko bodo drugo stran videli kot človeška bitja, ne pa kot nadležne številke in karikature.« Dokler pa bo v osnovnošolskem učbeniku za matematiko še vedno mogoče najti nalogo »V vrsti stoji 12 Turkov, sedem jih ustrelijo, koliko jih še ostane?«, bo težko graditi zaupanje. »Morda bi bilo za začetek, preden podpišemo kakršenkoli sporazum, dobro, da starši svoje otroke naučijo zaželeti vsaj dobro jutro v jeziku svojih sosedov,« je modroval naš sogovornik, muktar Husein, odločni zagovornik sožitja, potem pa se usedel v avto in odšel domov. Ne tri ulice naprej, ampak v turško Famagusto! Kajti, kot je dejal, življenje v vasi Pile je kljub vsemu preveč komplicirano...ad hišami, ki obdajajo trg, je plapolala zastava Združenih narodov. Močno zbledela, kot da je ne bi zamenjali že od dne, ko so v vas prišle prve modre čelade konec šestdesetih let prejšnjega stoletja. A ni edina. Na eni gostilni namreč plapola turška zastava, na drugi grška. V eni pijejo turško kavo, v drugi grško, obe pa sta si na las podobni. V eni pijejo turško pivo efes, v drugi grški keo. Ena hiša je turška, takoj zraven grška. Minaret in cerkveni zvonik sta si dvesto metrov narazen. Toliko sta si narazen tudi osnovni šoli, v katerih v dveh jezikih poučujejo dve zgodovini istega otoka.