Izvedbe so bile sicer dovolj solidne, nobena ni bila kakšna opazna polomija, Rudinov dialog z ansamblom je bil primerno prožen in gladek, vseeno pa je bila taktirka v svoji interpretacijski odmerjenosti le šibkejša od violončela. Ampak tu, pri Koncertu za violončelo in orkester Philippa Emanuela Bacha, spet ni bilo pravega zadovoljstva, tokrat s skladateljem - ali pa z Rudinovim izborom, pri katerem je solistična radovednost premagala dober okus. Opus Bachovega drugorojenca vsebuje namreč veliko bolj zanimivih in umetniško zrelejših strani, kot je to naš koncert. Ali pa je tudi tu bil čelist boljši kot dirigent in ni našel poti preko težkega in nekam nerodnega zvoka ansambla. Morda pa je skladba tudi poučen primer, kako neznansko zahtevno je bilo iskanje "lahkotnega" klasicističnega koncertantnega jezika. Naj si bo kakorkoli že, Rudinova še najmočnej ša dirigentska točka je bila prva, pri Simfoniji Johanna Christiana Bacha. Mislim sicer, da tudi tu Rudin ni izbral najvrednejše partiture avtorja, ki ga, skupaj z drugimi Bachovimi sinovi, pri nas res slabo poznamo. Tako je dobrodošli programski popravek vendarle dosegel le kakšno polovico mogočega učinka.