domnevajo, da je družina malicala juho iz čudežnih gobic (Psilocybe semilanceata), ki jih je v jeseni najti po travnikih, parkih, igriščih za golf in podobno. V devetnajstem stoletju se je zanimanje za gobe z nenavadnimi učinki povečalo. Nekateri menijo, da je vzrok iskati v splošnem povečanju zanimanja za preteklost, folkloro, kulturno dediščino preprostega ruralnega prebivalstva. Evropo so preplavile pravljice, ki so bile včasih bolj namenjene odraslim kot otrokom – bratov Grimm, Andersena in drugih. V zgodbah srečamo bitja drugega, nevidnega sveta, palčke, vile, čarovnice … Pogosto se znajdejo v njihovi bližini gobe, morda kot simbol vstopa v njihov svet. V tem času je tudi vedno več Evropejcev osvajalo neznane širjave azijskega dela ruskega cesarstva. Pustolovce so privlačila rudna bogastva, flora in favna, med njimi pa so bili tudi taki, ki so jih zanimali sibirska starožitnost, šamanstvo in nenavadni običaji. Eno takih zgodb nam je zapustil popotnik Joseph Kopek, poljski general, ki je bil konec osemnajstega stoletja izgnan v Sibirijo, leta 1837 pa je bil na Kamčatki. Tam je resno obolel, lokalni zdravilec pa mu je predpisal eno od lokalnih gob. Že po prvem odmerku se je pred njim odprl čudežen svet – prelepi vrtovi, belo oblečene lepotice, ki so mu ponujale izbrano sadje in cvetje. Ko se je zavedel, je nenavadne sanje pripisal bolj vročinskim blodnjam kot zdravilu. Pa vendar ga je radovednost premagala in je pojedel še eno, večjo gobo. Sedaj ni več dvomil, Kot je kasneje zapisal, ga je čudežno zdravilo popeljalo v neznane kraje, tudi v čas njegovega otroštva, srečeval je davno preminule