Če bi vprašali stare udbovce ali nekdanjega direktorja Visa dr. Miho Brejca, kako je bilo s Celovcem v starih časih, bi vam povedali, da je bila celovška železniška postaja center za »stacionarno observacijo«, kamor so radi hodili stari udbovci; in ker se tam ni nič dogajalo, so radi zavili v dobro založene celovške špecerije in tam zapravili dnevnice. Z osamosvojitvijo so se stvari, kot kaže, spremenile. Poleti 1992 so posamezniki z ministrstva za obrambo prav tako zavili v Celovec, kjer so po navodilih svojih nadrejenih poskušali ugrabiti Grka Konstantina, ki jim je bil zaradi trgovine z orožjem dolžan kar nekaj denarja. Grku je uspelo pobegniti, avstrijska policija pa je aretirala naše fante. Zadeva pravzaprav ni nikoli dobila epiloga, če odštejemo, da je novinarje Mladine, ki so o dogodku pisali edini v Sloveniji, tožil eden izmed ugrabiteljev in izgubil tožbo ter da je dnevnik Delo ob odstopu direktorja Voma Andreja Lovšina zapisal, da je bil on kriv, da akcija ni potekala normalno. Čeprav je akcijo vodilo obrambno ministrstvo in je šlo očitno za izterjavo umazanega denarja, takratni obrambni minister Janez Janša ni niti pomislil na odstop. In ravno izterjevanje, nasilne metode, ki so bile uporabljene, in to, da so to počeli uslužbenci enega izmed slovenskih ministrstev, so vzporednice, ki jih je mogoče videti med ugrabitvijo Grka, ki so jo izpeljali slovenski vojaki, in ropom, ki so ga v Celovcu izvedli slovenski policijski specialci. Obakrat je očitno šlo tudi za umazan denar, prvič za denar ilegalnih trgovcev z orožjem in drugič, kot kaže, za denar organiziranega kriminala. In še eno skupno značilnost imata pustolovščini pripadnikov naših represivnih ministrstev - obe akciji sta bili izpeljani amatersko. Razlika je le v tem, da so vojaki akcijo izpeljali s pooblastili ministrstva, policisti pa v prostem času, očitno brez vednosti nadrejenih.