„Ah, to je že druga zgodba. Ko sem bil majhen, so prodajali otroške knjige in če si katero kupil, ti je zraven pripadal kupon. Zbrati je bilo treba določeno število kuponov in ob njihovi predložitvi si dobil stare kovance. Očaranost nad starimi predmeti se je začela s temi prvimi starimi novci. Vse od prihoda v Slovenijo sem rad zavil v kakšno starinarnico in občudoval staro pohištvo, slike, kipe. Počasi sem jih začel zbirati. V časopisu sem prebral, da na japonskem razsaja manija po starih stenskih urah. To se mi je zdela dobra poslovna priložnost in začel sem kupovati ure. Naenkrat sem imel polno sobo glasnih ur. Tisti čas je bilo v Sloveniji ogromno starin in kupcev zanje. Dolga dogovarjanja z lastniki posameznih kosov so mi pomagala pri osvajanju slovenščine. Moral sem se naučiti jezika, če sem želel delovati na trgu s starinami. Menim pa, da danes za starine ni več tolikšnega zanimanja.«