Očitno pa odnos domorodnega prebivalstva in delov javnosti do izredno pridobljenih Slovencev ni enak. Medtem ko je konsenz o slovenskem državljanstvu za hokejskega vratarja Stana Reddicka že dalj časa nesporen (temnopolti vratar je postal Slovenec nedavno in bo branil za našo reprezentanco na bližnjem svetovnem prvenstvu), je zmaga Saše Lošića na tekmovanju za izbor evrovizijske pesmi (po spornem televizijskem telefonskem glasovanju je njegova pesem zmagala tudi na ponovljenem glasovanju na Radiu Slovenija) bolj razburila slovensko estrado. Nekateri udeleženci tekmovanja so bojkotirali sklepno slovesnost, medtem ko je gospod Avsenik (taisti je pred nekaj leti na prvencu dua M4M med drugim podpisal tudi germanofilsko skladbo Kiss me, Hansi) prišel zato, da je lahko demonstrativno odšel. Govorilo se je celo o neki peticiji, ki naj bi jo kanili podpisati užaljeni pevci. In splošni očitek? Naša predstavnica za pesem Evrovizije naj ne bi zvenela dovolj slovensko. Četudi bi se dalo o novih "blut und boden" zablodah naših estradnikov napisati daljši esej, gospodje ob drugih priložnostih radi zaplavajo tako v grški kot ruski melos, da o tem, da se na naših radijskih postajah občasno da slišati tudi kak avtorsko podpisan prepev Lepe Brene in drugih zvezd iz TV Pink, niti ne govorimo, ostaja dejstvo, da se bodo tako oni kot drugi Slovenci morali sprijazniti z odprtostjo svoje države do ljudi, za katere vlada meni, da so nam potrebni. Mimogrede: pri nedavni zgodovinski slovenski zmagi Olimpije nad Cibono so skoraj dve tretjini košev dali takšni ali drugačni tujci.