V Konjicah je že toliko časa, da se skoraj čuti Konjičan. Vseeno pa mu pogled še vedno rad zaplava na pohorske obronke, kjer so živeli njegovi predniki, kjer še živijo mnogi sorodniki, prijatelji in znanci, kjer ima toliko spominov, tudi lepih in nepozabnih. Naslednjega, čeprav zelo šaljivega, je povedal zadržano, mirno, skoraj otožno, vsekakor brez hahljanja, človek bi dejal – na Vodovnikov način: »Ko sem bil v OF odboru referent za socialno skrbstvo, sem moral hoditi po Pohorju od hiše do hiše, obiskovat reveže, da smo potem pri razdeljevanju vedeli, kako in kaj. Eni so me radi imeli, drugi so me preklinjali. Eni kmetje so bili večji reveži kot kočarji. Potem so pa na seji rekli, da naj zraven pobiram še članarino za OF. Takrat so mi pa pri kakšni revni koči namesto dinarja, kolikor je bila članarina, gospodinje ponudile jajca. Pa sem vzel, češ dajte, bom pa jaz jajca pojedel pa dal dinar. Ker pa pri hiši ni bilo kakega papirja, sem tista jajca kar v žep vtaknil. Na koncu se oglasim še pri mojem prijatelju Albinu Sevšku, po domače Tičovem Albetu v Planini, s katerim sva bila skupaj v ujetništvu, pa sem se tam zamotil. Šele okrog desete sem šel domov. Bila je lepa mesečina. Pridem tja do Pribilove meje, kjer so bili nekoč Matečaki, tam se pa prevržem dol čez tisto visoko mejo. Seveda sem vsa jajca zdrobil pa še svoja sem menda imel rumena … Domov sem prišel ves masten, s šmornom v čevljih! Seveda nisem potem nikoli več pobiral jajc za OF!«