In ker je nekoč pač veljalo, da je učitelj gibalo kulturnega življenja, se temu tudi Tone ni mogel izogniti. In se niti ni želel. Pisanje skečev, v katere je vpletal zlasti prizore iz kmečkega življenja, mu je šlo dobro od rok. »Snov sem vzel iz življenja, kot osnovni princip mi je služil generacijski konflikt.« Ob brskanju po prireditvah, pri katerih je sodeloval, mu je v najlepšem spominu ostalo obujanje starih kmečkih običajev in tradicionalno srečanje narodnozabavnih ansamblov v Zibiki. Prav s slednjimi je Tone zelo povezan. Ansambli Toneta Lesjaka, Robija Zupana, Lojzeta Slaka in Mira Klinca so le nekateri izmed tistih, ki jim je s svojim čutom za pisano in rimano besedo napisal besedila pesmi. Pa tudi sam rad zapoje. »Danes se je življenje na vasi precej spremenilo. Tehnika je naredila svoje, ni več kmečkih opravil, ki so bila včasih. Tudi ni več petja, ki je včasih spremljalo vsako delo. Danes manjka malo duše vsemu temu delu. Vsak bi rad čimprej čimveč naredil. Tudi do kruha ne čutijo več toliko spoštovanja kot včasih, ko je kruh res zrasel na žuljavih dlaneh.«