» ... med drugo svetovno vojno so se ameriški vojaki odhajali borit v Evropo, da bi pomagali to celino rešiti izpod nasilja. Pristali so na obalah okupirane Francije in sodelovali v najdrznejšem izkrcavanju v zgodovini. V najbolj uničujoči vojni so osvobajali zapornike iz nacističnih koncentracijskih taborišč. To je bil spopad dobrega z zlim. Več ameriških letalcev je bilo sestreljenih v zasneženih alpskih predelih Evrope. Eden med njimi je bil prisiljen odskočiti na avstrijsko-slovenski meji. Pristal je v hribih sredi hudega snežnega meteža. Znašel se je v tujem svetu, čisto sam, ves premražen. Toda temu človeku ni bilo usojeno, da bi se vrnil domov v krsti. Nekaj ur pozneje je v rdeči svetlobi zahajajočega sonca zgledal tri postave, ki so se približevale njegovemu skrivališču v snegu. Ko je opazil na njihovih pokrivalih rdečo zvezdo, je zaklical: »Tito, Tito!« Eden od mož mu je odvrnil: »Da, Tito,« in objeli so se. On, ameriški vojak iz Tulse, Oklahoma, drugi partizanski vojak iz Slovenije. Dva povsem različna si moža, eden iz svobodne Amerike, drugi iz komunistične Jugoslavije, sta se objela in poljubila v snegu do kolen v pojemajoči svetlobi dneva, sredi najstrašnejše vojne, ki jo je ta svet kdaj doživel. Kljub velikim razlikam sta imela moža nekaj skupnega, kar je bilo močnejše od meja, ki so jih postavili ljudje: oba sta se borila za osvoboditev človeštva. Nista se mogla sporazumeti z besedami, sporazumela pa sta se z očmi, v katerih je bila zapisana beseda svoboda, za vsako ceno. Svoboda namreč ni omejena le eno deželo, svoboda je jezik in pesem, ki bi jo vsi narodi na zemlji radi zapeli ...«