POSTMODERNA POETIKA, KI PESNIŠKE OBLIKE PODREJA REFERENCIALNIM OKVIRJEM, V KATERE SO POLOŽENE POSAMEZNE »ZGODBE«, JE ZNAČILNA TUDI ZA ZBIRKO KLESANI KAMNI (1995). SESTAVLJATA JO DVA CIKLA, UVODNI, KRAJŠI (JANTARNA SOBA) IN NJEGOVO NADALJEVANJE, KI ZDRUŽUJE VEČINO PESMI (SAMOGOVORI Z NEOBSTOJEČIM BOGOM). SKORAJ VSE PESMI SO ZAPISANE V ISTI OBLIKI, ŠTIRIKITIČNICI, V KATERI IMAJO PRVA, DRUGA IN ČETRTA KITICA PO ŠTIRI, TRETJA PA TRI VERZE; DRUGAČNIH KITIČNIH OBLIK ALI PESMI V SVOBODNEM VERZU JE LE ZA VZOREC (TRAMVAJ, IMENOVAN GRINZING, LI PO, TODA ŠE OD VEČERA, BOJEČE ZAUPANJE, KAR TRESEM SE, HISTERIČNA ŽENSKA, VERDE, POLMESEČNA NOČ). VSAKA PESEM V ZBIRKI JE ZAKLJUČENA SPOMINSKA PODOBA, SLIKA NEKEGA TRENUTKA, KI GA JE DOŽIVEL PESNIK, JE SAMOZADOSTNA ESTETSKA STRUKTURA, ČEPRAV Z MNOGIMI RAZPOZNAVNIMI REFERENCAMI, POSEBEJ IZ (SREDNJE)EVROPSKE KULTURE IN ZGODOVINE, OD WALTERJA VON DER VOGELWEIDA (POPOLDNE V BOLZANU) DO FRIEDRICHA NIETZSCHEJA (BOŽJI DOTIK JE ŠELE ZAČETEK, TODA ŠE OD VEČERA). PESEM NI SAMO ESTETSKI ODGOVOR NA NERED, KI VLADA V SVETU IN GA PESNIK ZAZNAVA V JEZIKU, JE TUDI PROSTOR NJEGOVEGA POSLEDNJEGA RAZMISLEKA. NI MOGOČE SPREGLEDATA NAPORA, S KATERIM BI SE PESNIK RAD PREBIL VSAJ K ROBU TRANSCENDENCE (PSALM (O DOTIKU), PSALM »TEOLOGIJA«, PSALM »ATEIST«, BOŽJI DOTIK JE ŠELE ZAČETEK) IN ŽELJE, DA BI SE NJEGOV PESNIŠKI JEZIK NOTRANJE UMIRIL (ZAPOGNJENI, V SENCI KABALE). TODA NAJVEČKRAT OSTAJA V STRAŠLJIVEM PROSTORU MOLKA, KI SE MU PRIKAZUJE ZA POSLEDNJO BESEDO PESMI; PESNIK ČUTI, DA MORA ZAČETI VEDNO ZNOVA, DA JE POPOTOVANJE NJEGOVA EDINA PRAVA USODA.