Podelitev Prešernovih nagrad je vsakoletni ritual komornosti. Gre pač za dogodek, od katerega se kaj drugega pravzaprav sploh ne pričakuje, saj je za večino ljudi kultura prav to – resnobna komornost. Lahko pa na vso zadevo pogledamo malce drugače in v patetičnem besedičenju o pomenu nacionalne kulture odkrijemo tisto bistveno, kar se vzpenja nad njo, umetnike: temperament in moč igralca Radka Poliča ali pa izjemno vitalnost in modernost skladatelja Janeza Matičiča, če omenim le dva letošnja prešerna nagrajenca. Ta vidik nam odpre nekaj drugega – dinamičnost in svetovljanstvo. (Vtis navdušenja lahko nacionalna televizija kaj hitro zatre, če se bo odločila, da nam bo v čast tega odličnega slovenskega igralca v naslednjih mesecih ob večerih iz svojega zaprašenega arhiva predvajala posnetke gledaliških predstav, kar v zadnjem času tako rada prakticira. Teh se po televiziji ne da gledati in to dejstvo bi v čast gledališča končno lahko vpeli tudi v kak nov zakon o medijih.) Pa pustimo zdaj to, upajmo na najboljše in se vrnimo k svetovljanstvu in nacionalnosti.