Martin se je vedno bal dveh vrst ljudi: zatežačenih umetnikov in vseh zdravnikov. Pred nekaterimi umetniki se je izmuznil na drugo stran ceste, če je bilo srečanje neizbežno, k zdravnikom pa skoraj ni hodil. Če je že moral, pa je bil pred njimi ves preplašen in nebogljen. Pa tudi z boleznijo si nista bila na ti. Bolezen je bila nekaj, kar mu je jemalo samozavest, kar ga je poniževalo in ga spravljalo v podrejeni položaj. Umetniki njegovega izmikanja nikoli niso opazili, umetniki imajo preveč opravka sami s seboj, da bi opazili občutke drugih ljudi; večino svojega časa porabijo za to, da bi ugotovili, kaj si o njih dobrega mislijo drugi... Z zdravniki je bil sicer prijazen, a zanj so bili prava nočna mora, zdravnikom pa tudi z njim ni bilo lahko. On, ki se je v življenju tako bal pregledov, vsakršnih posegov v telo ali preprostih dotikov, celo prijateljsko trepljanje in objemanje, ki ga nekateri tako radi prakticirajo, je težko prenašal, on je bil, kljub svoji tihi želji, da ga po smrti čaka mirno spanje, prepuščen dvema samovoljama: zdravniški in umetniški. Prvi dan svojega novega bivanja je bil prepeljan na obdukcijsko mizo. Namesto spokojnega miru na obrazu, kot ga je dobil v prvi uri svojega odhoda, so mu s posegom v mrtvo telo poteze obraza spremenili v izraz muke in trpljenja.