V pravljici Franeta Puntarja z naslovom A so črke žive in celo zelo živahne, deklica, ki jih je redila, pa jih je rada pobožala »po glavi, če je imela črka glavo, ali po hrbtu, če je imela samo hrbet«. V resnici se črke ne oglašajo niti niso tako poskočne, kot si je zamislil Puntar, res pa je, da imajo v angleški strokovni terminologiji tipografov deli črk nazive, povzete po poimenovanjih za dele človeškega ali živalskega telesa. Slovenščina je tiskarsko in tipografsko besedje črpala predvsem iz nemščine, čeprav je z razvojem računalniške tehnologije na tem področju občutiti vdor anglosaških poimenovanj, ugotavlja dr. Klementina Možina, asistentka na katedri za informacijsko in grafično tehnologijo na ljubljanski Naravoslovnotehniški fakulteti ter avtorica pred kratkim izdane knjige z naslovom Knjižna tipografija.