Vodenje je sposobnost vplivati, spodbujati in usmerjati sodelavce tako, da prostovoljno in motivirano delujejo v skladu s cilji organizacije. Pri tem je pomemben slog vodenja. Slog vodenja razumemo kot vedenjsko usmeritev vodje bodisi k odnosom ali izvajanju nalog . Za vodje, ki so usmerjeni k nalogam oziroma delu, je značilno poudarjanje ciljev organizacije in njihovo doseganje. Ti vodje imajo veliko potrebo po doseganju rezultatov, do sodelavcev in podrejenih pa vzdržujejo psihološko distanco. K odnosom oziroma ljudem usmerjeni vodje pa visoko vrednotijo dobre medsebojne odnose, zato je njihov glavni cilj vzpostaviti prijazno in podporno delovno vzdušje. Štirje osnovni slogi vodenja Med številnimi prijemi preučevanja slogov vodenja je 3D-teorija slogov vodenja, ki jo je izoblikoval W. J. Reddin . Njegova teorija temelji na analizi učinkovitosti vodij, in sicer glede obeh prej opisanih usmeritev: usmerjenosti k odnosom ali k nalogam. Vsak direktor ima lahko močno ali šibko usmerjenost k obema oblikama vedenja oziroma je lahko v svoji usmeritvi bolj ali manj učinkovit, tako da z medsebojno kombinacijo dobimo štiri različne sloge vodenja, ki jih prikazujemo na sliki 1. Za direktorja z zavzetim slogom vodenja je značilna močna usmerjenost k medsebojnim odnosom in nizka usmerjenost glede nalog. Tak vodja je odprt do sodelavcev, zanj je zelo pomembna komunikacija s sodelavci, spore poskuša blažiti, zaposlene pa spodbuja k dajanju predlogov. Tak vodja je najboljši v razmerah z zmernim nadzorom. Za direktorja, za katerega je značilen združevalni (pravimo mu tudi strnjeni)slog vodenja, ki pomeni močno usmerjenost tako k odnosom kot k nalogam, je značilna usmerjenost v prihodnost. Tak direktor je močno naklonjen timskemu delu in se pogosto celo enači z zaposlenimi, ki jih ocenjuje po njihovi pripadnosti za sodelovanje v timskem delu. Najprimernejši je za kreativne naloge, veliko slabše pa se bo izkazal pri rutinskih nalogah. Tretji slog vodenja je Reddin poimenoval zadržani slog vodenja (šibka usmerjenost tako k odnosom kot k nalogam). Direktor s tem slogom vodenja predvsem popravlja napake podrejenih, z njimi malo komunicira in je konzervativen, saj močno poudarja pomen tradicije, pravil in postopkov. Najprimernejši je za administrativna, računovodska in podobna opravila. Vodja, za katerega je značilen prizadevni slog vodenja(močna usmerjenost k nalogam in šibka usmerjenost k odnosom) pa je gospodovalen, avtoritaren pri svojem vedenju, sodelavce in podrejene ocenjuje predvsem po njihovih delovnih rezultatih. Posebej primeren je za razmere z nizko stopnjo nadzora, zelo pa je izgubljen v razmerah, kjer nima oblasti. Osem tipov vodij Za vsakega od slogov Reddin pravi, da je lahko bolj ali manj učinkovit, kar vodi do delitve vodij v osem različnih tipov. Združevalni slog vodenja delimo glede na stopnjo učinkovitosti na kompromisarja in izvrševalca. Kompromisar je neučinkovit pri izvajanju združevalnega sloga vodenja, zanj pa je značilno, da je omahljiv in neodločen. Radi se izogibajo sporom, pri podrejenih in sodelavcih pa ne uživajo velikega zaupanja. Njegovo nasprotje je izvrševalec , saj vodje tega tipa spodbujajo timsko delo, dobro usklajujejo delo in dejavnosti ter se zelo trudijo, da je organizacija, ki jo vodijo, učinkovita. Prizadevni slog vodenja se deli na avtokrata in dobrohotnega avtokrata. Avtokrat je direktor, ki vodi samovoljno, o skoraj vseh stvareh odloča sam in se zelo malo posvetuje z drugimi v organizaciji. Od podrejenih predvsem zahteva poslušnost, zato se ga ti po navadi bojijo. Dobrohotni avtokrat je učinkovitejši pri izvajanju prizadevnega sloga vodenja, pri podrejenih pa velja za odločnega in prodornega. Svoje vodstvene dolžnosti temeljito izpolnjuje, takšno vedenje pa pričakuje tudi od podrejenih in sodelavcev. Zavzeti slog vodenja pa je Reddin razdelil na misijonarja in razvijalca. Misijonar je s podrejenimi zelo ljubezniv zaradi tega, ker se želi izogniti sporom v organizaciji, bolj kot vodenje organizacije pa ga zanimata mir in nekonfliktno ozračje med zaposlenimi. Razvijalec je učinkovitejši pri izvajanju zavzetega sloga vodenja: posluša in upošteva podrejene in sodelavce, z njimi rad komunicira in jim pogosto tudi pomaga. Zanj je značilno, da dobro rešuje probleme in ustvarja ozračje velikega medsebojnega zaupanja. Zadnji, zadržani, slog vodenja, pa delimo na dezerterja in birokrata. Dezerter je vodja, ki se izogiba svojim obveznostim, zadovoljen pa je že z minimalnimi rezultati. V primerjavi z njim pa je birokrat učinkovitejši, zanj je značilno močno upoštevanje pravil. Takšni vodje so zanesljivi, vztrajni, racionalni, dajejo videz trdosrčnosti, nepopustljivosti in togosti, je pa zanje značilna tudi visoka stopnja discipliniranosti pri vodenju organizacije. Kakšni voditelji so slovenski podjetniki Sloge vodenja med slovenskimi podjetniki smo merili z vprašalnikom z 20 trditvami. V raziskavi je sodelovalo 68 direktorjev in 34 direktoric v malih in srednje velikih podjetjih. Njihova povprečna starost je bila 37,6 leta, imeli so povprečno 15,8 leta delovne dobe, na sedanjem delovnem mestu pa so bili zaposleni povprečno 7,5 leta. Največ anketiranih direktorjev/direktoric je imelo visokošolsko izobrazbo (37,3 %), sledili so tisti z nedokončano višjo oziroma visoko šolo (28,4 %) ter tisti z dokončano srednješolsko izobrazbo (20,6 %). Osem jih je imelo manj kot srednjo šolo, šest pa jih je imelo dokončano višjo šolo. Skupaj so bili v podjetjih, ki so jih vodili anketirani direktorji, zaposleni 2003 delavci, podjetja so imela zaposlene od najmanj enega do največ 189 delavcev, v analiziranih podjetjih pa je povprečno zaposlenih 20,8 delavca. Na sliki 2 so prikazani rezultati povprečnih vrednosti (na lestvici od 1 do 5) po posameznih slogih vodenja, ki smo jih z vprašalnikom ugotovili med direktorji v malih in srednje velikih podjetjih v Sloveniji. Ugotovimo lahko, da je za slovenske podjetnike najznačilnejši združevalni oziroma strnjeni slog vodenja, saj je samo pri tem povprečna vrednost izvedene spremenljivke presegla 4. Za ta slog vodenja je značilna močna usmerjenost tako k odnosom kot tudi k nalogam, direktorji s tem slogom vodenja pa so zelo usmerjeni v prihodnost. Ti vodje so naklonjeni timskemu delu, cenijo kreativnost in se izogibajo rutinskim opravilom. Za direktorje malih in srednje velikih slovenskih podjetij bi tako lahko rekli, da so v svojem slogu vodenja združili tiste značilnosti, ki jih I. Chaston pripisuje podjetnikom, in dokazuje, da v začetnih obdobjih delovanja in rasti podjetja pomembno vpliva na večjo uspešnost. Podjetniki so tako visoko vrednotili trditve glede timskega dela, kot so »Za uspešno delo so med sodelavci nujni medsebojno zaupanje, pomoč in komunikacija« in »Treba se je pogovarjati o nastalih težavah in o poslovanju ter o rešitvah v zvezi s tem«, ter trditve, s katerimi označujemo pomen doseganja ciljev (na primer: »Pri delu je treba biti odločen in se zavzemati za izpeljavo nalog« in »Svoje delovne dejavnosti je treba skrbno organizirati«). Združevalnemu slogu vodenja sledita prizadevni ter zavzeti. Najmanj pogost slog vodenja med slovenskimi podjetniki pa je zadržani slog vodenja, saj je to edini slog, pri katerem povprečna vrednost ni bila večja od tri. Slogi se dopolnjujejo Ugotavljali pa smo tudi, ali so posamezni slogi med sabo povezani ali neodvisni drug od drugega. Ugotovili smo tesno medsebojno povezanost. Tako se najpogostejši slog vodenja slovenskih podjetnikov statistično značilno in pozitivno povezuje z zavzetim, socialno usmerjenim slogom vodenja. Zanimiva pa je ugotovitev, da med posameznimi slogi vodenja nismo našli negativne povezave, tako da lahko sklepamo, da se slogi vodenja med sabo ne izključujejo, ampak se delno dopolnjujejo. Slednje je ugotovil tudi Stane Možina : vodilni običajno uporabljajo več slogov vodenja, zato je pomembno, da poznajo tako svoj prevladujoči slog kot značilnosti drugih slogov vodenja. Tako lahko zavestno izbirajo med slogi, za katere verjamejo, da jim bodo v določenem položaju omogočili čim boljše doseganje ciljev in čim več zadovoljstva med zaposlenimi. Starejši so bolj zadržani Zanimiva je tudi ugotovitev, da se delovna doba direktorja v podjetju pozitivno povezuje z zadržanim slogom vodenja, kar pomeni, da dlje časa kot je direktor v podjetju zaposlen, bolj je naklonjen zadržanemu slogu vodenja. A večina direktorjev malih in srednje velikih podjetij je naklonjena slogu vodenja, ki je ravno nasproten zadržanemu. Strnjeni slog, kot kaže, od direktorjev zahteva veliko časa, energije in osebne zavzetosti, zato lahko sklepamo, da se z leti utrudijo in spremenijo slog vodenja. Umaknejo se v ozadje, popravljajo napake podrejenih, z njimi malo komunicirajo, vrednotno pa postanejo konzervativni, z močnim poudarkom na tradiciji, pravilih in upoštevanju postopkov. Kaj pa spol? Zanimalo nas je tudi, ali spol anketiranca vpliva na slog vodenja podjetja. Opravili smo primerjavo povprečnih vrednosti in statistično značilne razlike ugotovili le pri združevalnem oziroma strnjenem slogu vodenja; temu slogu so bolj naklonjene direktorice (povprečje 4,35) kot direktorji (povprečje 4,11). Direktorice so tiste, ki še zlasti prisegajo na strnjeni slog vodenja; po eni strani se vedejo popolnoma podjetniško, ko poskušajo doseči čim ciljev, po drugi strani pa pri tem delu prisegajo na delo z ljudmi. Gre za prijem, kjer s pomočjo ljudi, njihovih znanj in sposobnosti, dosegajo visoke rezultate. Uporabljeni viri