sebe vsiljuje vprašanje, kaj te ljudi sili v iskanje publike. Če so sami sebi dovolj, zakaj jih moti, kadar jih nihče ne bere in če prestižne nagrade zasedajo drugi? Preden razpadem v totalno razpršenost, bi rada izpostavila nekaj, kar na podlagi zgornjih razmišljanj doživljam kot skupno potezo vseh umetniških praks – sklepam, da je vsaka izmed njih nujno in vedno neke vrste angažma, tudi kadar manifestno trdi nasprotno, saj v če si ne bi želela učinka, ne bi iskala publike. Zavedam se svoje samovolje ob uporabi pojma »angažma«, vendar menim, da si jo lahko privoščim. Vsa umetnost tendira k temu, da bi spremenila nekaj, kar je po nujnosti zunaj nje – na strani občinstva, tudi če je to samo ena emocija enega samega naključnega opazovalca. Od tod tudi izvira neskončna potreba po legitimaciji – s čim si si zaslužil, da bi te kdo poslušal? Verjamem, da se v temi svoje zavesti vsak ustvarjajoči nujno spopada s pomisleki, zakaj si sploh želi biti slišan – od kod mu potreba, da bi svoje uvide metal naokrog, kot pravijo v Svetem pismu – kot bisere svinjam. Podružbljeni kot smo, z družbo radi komuniciramo – ti, ki organizirajo literarne večere, tisti trije, ki sedijo v publiki, tistih pet, ki v pisma bralcev pišejo, da so prelistali knjigo in da je polna nesmislov. Verjamem, da je videti, kot da pretiravam s kritiko – hitre ilustracije, kot jih terja žurnalizem, se zlahka sprevržejo v neznanstveno posmehljivost, česar ne bi rada. V tišini pred javnim izpostavljanjem se vsakršna legitimacija rada zdi domala nemogoča in na meji blebetavega izmišljevanja v lasten zagovor, kar je občutek, ki ga je nujno ohranjati in še malo nujneje presegati. Določila glede identitete ustvarjajočega so tako ohlapna, da ne nudijo praktično nobene opore in velevajo umetnikom, naj se znajdejo sami – kot vedo in znajo. Biti bolezensko gotov na meji demagoškega je kot biti bolezensko negotov, nevarno in uničujoče. Menim, da je smotrno ohranjati zavest, da je vsako ustvarjanje hkrati osebnostna drža in poklic kot vsak drug in da vsak, ki ustvarja, ni niti mesija niti neke sorte državni uradnik ampak vedno nekaj vmes – kje točno, pa mora vsak ugotoviti zase.