V predalu ni več ničesar. Tri leta sem z veseljem pisala scenarije za TV oddajo Martina in Ptičje strašilo, ampak ta dva sta se to pomlad z loncem vred razblinila zaradi najlepšega možnega razloga. Najbrž me bo spet kaj zamikalo, vem pa ne. Saj je na svetu toliko dobrih zgodb in čisto vseeno je, če je ena manj ali več. Bolj hišni človek sem, saj vem, da se smešno sliši, a rada gospodinjim. Kot hladilnik Lojze v tisti moji knjižici. Doma sem v veliki hiši, okoli nje je velik vrt, precej zaraščen, v njem je ogromno rož, ampak tudi plevelu ni hudega. V naši veliki hiši živita tudi Ana in njena hčerka in s to mojo vnučko, njeno flavto in z njenim kužkom je vedno zanimivo. Imam še eno vnučko, ki živi na drugem koncu mesta in jo bolj redko vidim, kadar pa jo, je veselo. Kaj more biti lepšega, kot če je dom v redu, vsi siti in zadovoljni, vse postorjeno, jaz pa lahko pod našim starim hrastom berem … Čisti kič, ampak saj tako nikoli ni. No, prava reč.